Spominska proslava 2019

Slovenci po svetu | 14.06.2019, 16:13 Matjaž Merljak

Vsako leto se na prvo nedeljo v juniju rojaki v Argentini spominjamo žrtev vojne in revolucije na t.i. Spominski proslavi. Osrednji govornik je bil Franci Markež z govorom Domobranstvo v kontekstu vojnih dogajanj.

V nedeljo, 2. junija 2019, se nas je kar precej zbralo v Slovenski hiši. Zanimivo je bilo videti mlade družine, mlade fante in dekleta, ki iz spoštovanja do staršev, starih staršev in iz prepričanja, da je spomin še vedno živ med nami, hodimo na spominske proslave. V cerkvi Marije Pomagaj smo imeli najprej mašo, ki jo je daroval msgr. dr. Jure Rode ob somaševanju Roberta Bresta. Med mašo je ubrano pel MPZ San Justo, pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Dr. Rode je pozdravil še žive domobrance in vse še žive povojne begunce. Med drugim je poudaril, kakšne ideale so imeli vsi, ki so se borili za svobodo: vero v krščanskega pravega Boga, upanje – saj pri vsem trpljenju in težavah ni bilo primerov samomora, in ljubezen do Boga in naroda. Nam je pa dal misli, kako slediti zgledu naših domobrancev: naj izpolnjujemo deset Božjih zapovedi, da bi premagali relativizem, v katerem živi sedanja družba in naj se spominjamo, kako so domobranci ljubili zakramente, molitev rožnega venca in imeli zaupanje v Marijino priprošnjo, da bi bilo naše življenje usmerjeno v Boga.

Po maši so domobranci v spremstvu mladega fanta Tomaža Mikliča, ministrantov in duhovnikov ponesli venec k spomeniku, kjer nas je trobenta Francija Žnidarja pozivala k molku, nato smo zmolili molitve za rajne in zapeli ”Mi legijonari” ter “Moja domovina”.

V dvorani škofa Rožmana je najprej Franci Markež podal svoje misli, ki jim bomo v celoti prisluhnili v nadaljevanju, sledila je odrska uprizoritev “Slovesni Requiem”. Avtor besedila in celotne zamisli je Damijan Ahlin, izvajali so pa člani Slovenskega doma Carapachay. Beseda, slika in glasba so nam pomagale, da so naše misli zaplavale iz krute preteklosti prav do sedanjosti.

Sledili smo besedam, zamišljenim kot maša za umrle: Prosimo te in poveličujemo te Gospod, darovali so ti tudi življenje. Sprejmi duše, katere se danes spominjamo. Odpri jim vrata zveličanja. Iz prelite krvi v življenje, kakor je bilo obljubljeno Abrahamu in njegovim potomcem.

Namen opusa je avtor tako povzel v zaključni misli: Besedilo je v spomin padlim slovenskega naroda, ki živi v stalnem bratskem boju od svojega nastanka in do današnjih dni, še posebno v krutem obdobju prve in druge svetovne vojne, po drugi svetovni vojni in ob osamosvojitvi. Mir in sprava.

Sodelovali so: Marjana Pirc Ahlin, Veri Žnidar Cuny, Helena Fink Žnidar, Damijan Ahlin, Maks Skarlovnik, Tomaž Ahlin. Scenski prostor so pripravili Slovenski dom Carapachay, Zedinjena Slovenija in Damijan Ahlin. Zvok in video je bilo na skrbi Damijana in Tomaža Ahlina in audio Pristava, za luči pa je poskrbel Aleks Šuc.

Prireditev smo, kot vedno, zaključili s pesmijo “Moja domovina”. V njenem lepem besedilu so povzeti ideali fantov, ki so za Slovenije bili pripravljeni dati celo zadnjo kapljo svojega mladega srca. Pogumno moramo naprej hvala vam za vse, saj niste bili nikoli premagani, z nami ste, v srcih vas imamo vklesane, v hvaležnih srcih še živite, tam vedno topel bo spomin.

Maruča Zurc, Svobodna Slovenija

Govor Francija Markeža (zvočni posnetek, bere Matjaž Merljak)

Domobranci … kaj nam pomeni ta beseda? Pomeni nam vojake, ki so branili slovenska življenja, domove in vrednote pred napadi in razdejanjem partizanskih enot, izvajalcev komunistične revolucije. In z življenjem plačali to poslanstvo.

Zakaj in kako je prišlo do ustanovitve domobranstva? Bili so odgovor na medvojne dogodke in revolucijo. Po podpisu nenapadalne pogodbe avgusta 1939 med Stalinom in Hitlerjem je Nemčija 1. septembra napadla Poljsko in si jo razdelila z zaveznico Rusijo. Na ta napad sta odgovorili Francija in Anglija in po Evropi se je vnela druga svetovna vojna. Iz Moskve so vse komunistične stranke dobile ukaz, da naj podpirajo Nemce. Jugoslavija je bila napadena 6. aprila 1941. Nemške čete, skupaj z zavezniki Italijani, Madžari in Bolgari, so zasedle jugoslovansko ozemlje. Tako smo imeli v Sloveniji na severu Nemce, na vzhodu Madžare, po sredini in na jugu pa Italijane.

Kot zavezniki, so slovenski komunisti z navdušenjem pozdravljali okupatorja, delali zanj propagando, razobešali zastave s kljukastim križem, sestavljali Gestapu sezname zavednih Slovencev. 27. aprila so celo ustanovili Proti imperialistično fronto (PIF), naperjeno proti Angležem in Francozom. Slovenski narod je bil pretresen, a že takoj so se organizirala prva odporniška gibanja: meseca maja je SLS ustanovila Slovensko legijo, Sokoli pa Sokolski vojni svet, ter avgusta Sokolsko legijo. To so bile paravojaške enote, pripravljene sodelovati z zahodnimi zavezniki, zaenkrat z vohunjenjem in obveščevanjem. Zavedali so se, da bi bila oborožena vstaja takrat tragična za slovenski narod, zaradi prevelike vojaške premoči okupatorjev in možnih represalij. Vsekakor je pa primorski TIGR že 13. maja izbojeval bitko z Italijani na Mali gori pri Ribnici.

22. junija je Nemčija prelomila pogodbo in napadla Rusijo. Prijatelji okupatorji so kar naenkrat postali sovražniki, čeprav se v Sloveniji ni nič spremenilo. KP je svojo PIF preimenovala v OF – Osvobodilno Fronto, naperjeno proti svojim bivšim zaveznikom. Datum 27. april, dan ustanovitve PIF, preimenovane v OF, se sedaj praznuje v Sloveniji kot “Dan upora proti okupatorju”. S tem pač hoče KP zamegliti svoje začetno zavezništvo z njimi.

Komunistični partiji, majhni po številu, a strogo disciplinirani, brez vsakršnih moralnih principov in z v Moskvi izvežbanimi člani, je vojna z okupacijo nudila težko pričakovane razmere, da izpelje revolucijo in prevzame oblast. Seveda pa tega cilja ni smela priznati in je organiziranje in oboroževanje svojih vojaških enot – partizanov, preoblekla v NOB. Proglasila se je tudi kot edina voditeljica tega boja in kdor bi se boril mimo nje, bo proglašen za izdajalca in kot tak, zasluži smrt. Prvi partizanski bataljon je bil ustanovljen meseca avgusta 1941.

Metamorfoza, da so okupatorji iz zaveznikov postali sovražniki šele po napadu na Sovjetsko zvezo, se jasno izraža v prvih partizanskih pesmih, sedaj v pozabi: “Na klic Kominterne – združite se v čete – v boj za Sovjete – rdeče smo fronte bojevniki mi – ker naše je geslo: Sovjeti sveta.”

Za izpeljavo revolucije se je partija morala znebiti svojih ideoloških nasprotnikov. Po mestih so njene posebne enote pobijale vplivne Slovence, za katere je vedela, da se ji ne bodo nikoli podredili. Na deželi so pa to delo opravljali partizani s plenjenem po kmetijah in požiganjem hiš, šol in cerkva ter mučenjem ideoloških nasprotnikov, proglašenih za izdajalce, predno so jih pobili. S tem so terorizirali ljudstvo. Da pa pokažejo, da se bore za svobodo, so izvajali sabotaže, posebno na prometne zveze in uprizarjali spopade z okupatorjem; tem spopadom so sledile krvave represalije. Tako so tudi izpolnjevali navodila E. Kardelja, našteta v pismu Titu: …“kako je za ukrepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjevo požiganje vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. Represalije je zato preprosto treba izzivati, okupatorja naravnost prisiliti nanje, za zmago revolucije so potrebni kar najhujši zavojevalci“. In to se je dogajalo v naši domovini, s tisoči in tisoči žrtvami, darovanimi na oltarju revolucije. Tako imenovani NOB je bil le scenarij, v katerem je potekala revolucija in boj za oblast.

Te partizanske akcije so bile vsakodnevne, okupatorja niso dosti brigale, saj so žrtve bili po večini Slovenci in povrhu so mu dajale še povod za maščevanje. Tisti del prebivalstva, ki ni nasedel propagandi in lažem in je stvarno presojal dogodke ter razumel, za kaj gre, in se tudi ni dal ustrahovati, se je pa znašel v zelo težkem položaju. Prepuščen sam sebi, je bil prisiljen, da si organizira samoobrambo in si priskrbi orožje, da se brani pred revolucionarji, preimenovanimi v osvoboditelje naroda. S to nujnostjo po samoobrambi so komunisti sprožili državljansko vojno v Sloveniji.

Prve take samoobrambne skupine so bile Vaške straže, prva ustanovljena julija 1942, in potem po vaseh na ozemlju pod italijansko zasedbo. Sami so si priskrbeli orožje, nekaj starega so pa dobili od Italijanov. Po ustanovitvi teh slabo oboroženih in po večini vojaško neizvežbanih enot so se partizanski vdori po vaseh znatno zmanjšali.

Znan je tragičen konec vaških stražarjev, utrjenih v Turjaškem gradu, čakajoč na zapadne zaveznike, kar se pa ni zgodilo. Ko je Italija 8. 9. 1943 kapitulirala, je prepustila vse orožje partizanom, v zameno za prosto pot domov njenim četam in tudi vojnim zločincem. Italijanski topničarji so še porušili zidove turjaškega gradu in ko je zaplapolala bela zastava vdaje, so vdrli partizani, ranjence takoj pobili, druge pa zvezane odpeljali v že izpraznjeno mesto Kočevje in jih tam po večini postrelili. Ta morija je bila dokončen dokaz, da ne gre za osvobojenje, ampak za revolucijo.

Skromne a učinkovite samoobrambe je bilo s tem konec. Ozemlja, ki so jih Italijani izpraznili, so partizani proglašali za »osvobojeno ozemlje«, a so jih Nemci zasedali brez najmanjšega odpora. Partija in partizansko vodstvo se je zavedalo, da se vojna sreča odloča na vélikih bojiščih ter usoda narodov na konferenčnih omizjih zaveznikov in da je njihov vojaški poseg nepomemben in potreben le za domačo propagando. Z Nemci, ki so že tudi dvomili o svoji zmagi, so se pogajali, kako naj bi si med seboj povzročali čim manj škode, a ohranili videz bojevanja. Tako se bodo lažje posvetili revoluciji za prevzem oblasti.

Za protikomunistični tabor, več kot črno obzorje in njih voditelji so se tega dobro zavedali. Nujnost po samoobrambi je bila jasna. Za uspešno obrambo celotne dežele in da preneha teror, bo potrebna dobro oborožena vojska, ne ilegalne enote, kot so nekateri svetovali, ki bi se znašle med dvema ognjema. A kako organizirati to vojsko v zasedeni deželi? Stali so pred težko odločitvijo: ali prepustiti ljudi svoji usodi, ali pa organizirati, tudi s pomočjo okupatorja, protirevolucionarne čete, ki bi se pa borile izkjučno proti partizanom, nosilcem revolucije. Ocenili so, da bi bilo to manjše zlo, kot pa prepustiti slovenski narod komunizmu. A zavedali so se, da gledano z mednarodnega vidika, jih ta odločitev izpostavlja, da bodo obdolženi kolaborantstva. Tvegali so tudi to, niso našli drugega izhoda. To je pa izrabila KP, ki jih je prisilila v ta stik, in jih v svoji propagandni mreži obdolžila izdajalstva. Dobljeno orožje pa ni bilo namenjeno, da bi se borili za okupatorja, ampak za obrambo slovenstva v državljanski vojni, ki jo je zanetila prav KP. V državljanskih vojnah se pa ne gre za izdajalstvo, temveč je spopad med pripadniki različnih družbenih ureditev.

Prvi domobranski bataljon je bil ustanovljen 15. septembra 1943. Organizirani so bili kot slovenske protikomunistične vojaške enote s slovenskimi častniki, s slovenskim poveljevalnim jezikom in pod slovensko zastavo. Po večini so jih sestavljali prostovoljci. Okrog 15.000 fantov in mož je stopilo v te vrste. Naloga domobrancev je bila preprečevati partizanske akcije po Sloveniji, ki so prinašale ljudem toliko gorja.

Nemci so dobro vedeli, da je za domobrance – zavedne Slovence – stik z njimi travmatičen, da ga prenašajo samo zato, da bi rešili svoj narod komunizma. Niso jim zaupali, zato so večkrat od njih zahtevali izkaze lojalnosti, z grožnjo ukinitve. V naseljih, kjer so domobranci imeli svoje postojanke, – čez 50 jih je bilo – se je življenje normaliziralo. Redkokdaj so partizani vdirali v ta naselja in postojanke so napadali le, če so bili v veliki premoči. Umaknili so se v oddaljene obmejne kraje, v kočevske gozdove, Belo krajino… in tam gospodovali. O prošnjah domačinov iz teh krajev, da bi se tudi pri njih ustanovile domobranske postojanke, Nemci niso hoteli nič slišati. Sklenjene pogodbe je pač treba spoštovati.

Domobranci so izpolnili svojo nalogo. Večino slovenskega ozemlja so zavarovali pred partizanskim terorjem. A v odločujočih krogih zaveznikov – zmagovalcev, med hrumenjem poslednjih bitk za dokončno uničenje nacistične Nemčije, nihče ni posvečal pozornosti tem krajevnim dogodkom. Evropo so že bili razdelili in Jugoslavija s Slovenijo bo prešla v komunistično območje. Tudi drugim zahtevam Sovjetske zveze, ki je doprinesla glavni krvni davek v tej vojni, se skoraj ni nasprotovalo. Četudi je zahteva pomenila vojni zločin in kršitev človekovih pravic.

In to se je dogodilo domobrancem. Po umiku pred komunizmom čez mejo, so jih zavezniki razorožene izročili v roke tistim, pred katerimi so svoj narod in njegove vrednote branili. Čeprav so vedeli, kaj jih po izročitvi čaka.

Brez strahu in brez sovraštva v srcu, so domobranci, po hudem mučenju šli v smrt in z življenjem plačali zvestobo svojemu geslu: Mati, Domovina, Bog.

Slava jim!