Zakaj se število evtanazij poveča pred dopusti?

Slovenija | 26.06.2019, 18:10 Marjana Debevec

V zadnjih mesecih v slovenski javnosti poteka burna razprava o uvedbi evtanazije. Zdravniki temu močno nasprotujejo, nekateri pa se zanjo zavzemajo. Slednji pa pozabljajo na posledice, ki jih ta odločitev prinaša. Zato smo na okrogli mizi v Krškem odprli to vprašanje z različnih zornih kotov.

V Evropi je evtanazijo leta 2001 prva uzakonila Nizozemska. V prvem letu je bilo 400 primerov evtanazije, sedaj jih je med 6 in 7 tisoč, je na nedavni okrogli mizi v Krškem povedal moralni teolog dr. Roman Globokar. »Še bolj zastrašujoč pa je podatek, da so na začetku evtanazijo izvajali izključno nad bolniki, ki so bili onkološki bolniki v zadnjem stadiju bolezni, potem pa se začne evtanazija izvajati tudi za razne vrste psiholoških bolezni, za depresijo, za demenco in tudi za druge bolezni. Gre pravzaprav za izpolnjevanje želja bolnikov, ki si želijo umreti.«

S. Emanuela Žerdin je ob tem navedla podatek zdravstvenih delavcev iz Nizozemske, s katerimi se je na simpoziju v Veliki Britaniji srečala njena kolegica. Glavni problem imajo v tem, da se pogosto zamenja celotno osebje. »Torej osebje ne zdrži. Pa so dobro plačani in imajo vse pravice. Ti ne moreš kot član medicinskega osebja, ki so te učili, da moraš reševati človeško življenje, potem stati in obstati, če si samo zato tam, da aktivno pomagaš pri umiranju.«

Ljudje lahko v teh državah, kjer je evtanazija uzakonjena, vnaprej napišejo željo, kaj naj se z njimi zgodi če pride do hude bolezni. Dr. Globokar je navedel primer gospoda iz Belgije, ki je zapisal, da želi evtanazijo v primeru težke demence. »Potem je pa ta gospod prišel do tega stadija demence in v tistem stanju kot je bil, si ni želel več evtanazije. Sedaj imajo v Belgiji velike razprave o tem, kaj narediti v takšnem primeru.« Sploh če sorodniki zahtevajo evtanazijo, češ da bolnik ni več isti človek kot je bil takrat, ko je vanjo privolil.

Ko namreč začnemo postavljati mejo življenju, se odpirajo številne dileme. Belgija ima celo zakon, da lahko o svoji smrti odločajo dvanajstletni otroci. »Lahko si predstavljamo, kako je v takšnih letih včasih težko sprejeti sebe in recimo v tem primeru svojo bolezen in kako lahko potem že najstniki odločajo, ali želijo še živeti, ali ne več,« še pravi dr. Roman Globokar.

Po besedah s. Emanuele Žerdin ljudje ne zaprosijo za evtanazijo, če imajo dobro paliativno oskrbo. »Kolikokrat se prav zaradi trpljenja odnosi v družini drugače odvijajo. Velikokrat iz tega zraste nekaj velikega in plemenitega. In kdo je rekel, da ljudje, ki naredijo evtanazijo, ob trpljenju ne umirajo? Četudi vzamejo ne vem kakšen strup, tudi oni doživljajo umiranje, odhajanje, razstavljanje življenja.«

Danes se zdi, da bi želeli vse to trpljenje in umiranje umakniti. V družinah bi se morali bolj zavedati pomena tega, da je treba biti ob človeku in mu izraziti sočutje. »Vsi v naši družbi imamo odgovornost, da o tem poučujemo mlade«, pa je dodala Vilma Siter.

»Kako daleč smo prišli, če pomislimo, da se v Belgiji število evtanazij poveča pred dopusti in prazniki«, je bil zgrožen Dani Siter. Ostareli in bolni namreč ne želijo biti v breme svojim svojcem. Problem je, ker v družbi velja mnenje, da izgubljamo čas, če spremljamo umirajoče. »Konec življenja pa je slovesen trenutek, svet trenutek«, pravi s. Emanuela.

Dr. Roman Globokar pa tudi izpostavlja, da bi že sama možnost evtanazije ogrozila človekovo svobodno izbiro. »Že sama možnost, ki jo imam, bi bila prevelik pritisk za veliko ljudi. Zato mislim, da nikakor ne bi smeli te možnosti dopustiti.«

Kar se pa tiče zlorab povejmo to, da od tretjine do polovice primerov evtanazij nimamo celotne dokumentacije; torej nimamo njihove pisne privolitve.

Spomnimo tudi, da si v družbi na vse načine prizadevamo preprečiti samomore. Ljudje, ki so samomor poskušali narediti, pošljemo na zdravljenje. »Sploh si ne predstavljam, kako bi nekoga drugega, ki pa podpiše, da ne bi rad živel, aktivno spravili iz sveta. Tu ni nobene logike«, pravi ginekolog dr. Aljoša Preskar. Po njegovih besedah evtanazija nima nič skupnega z evtanazijo.

Vse to so vprašanja, ki jih zagovorniki evtanazije ne izpostavljajo in o katerih bo treba v prihodnosti poglobljeno spregovoriti.