Prvo sveto obhajilo
Za v cerkev vedno oblečem »mašni gvant«
Rok Mihevc
V teh dneh in tednih potekajo številne cerkvene slovesnosti, obhajila, birme, poroke in pomembno je, kako se na njih vedemo. O tej temi smo spregovorili v tokratni Svetovalnici, v katero smo povabili Mojco Sojar, dejavno župljanko iz župnije Ljubljana-Vič. Pravila vedenja obstajajo, toda mnogi jih ne poznajo in zato prihaja do nekaterih nerodnih situacij.
Priprave so pogoj za lepo slovesnost
Kot je povedala Mojca Sojar, iz leta v leto opaža, da se stvari spreminjajo, izboljšujejo in ljudje postajamo vedno bolj fleksibilni. »Zavedamo se, da je dobro pripravljena slovesnost pogoj, da bo ta lepo in sproščeno potekala. Treba je veliko seveda pripraviti vnaprej, dobro pa je tudi s strani župnije, da se upošteva, da bodo prišli različni ljudje.«
V cerkev ne pridemo gledat »šova«
Zavedati se je potrebno, da je vsak tak dogodek sveta stvar. »Prejem zakramenta je svet trenutek in v cerkev ne pridemo gledati nekega šova. Na takšne slovesnosti pridejo tudi ljudje, ki jih morda že dolgo ni bilo v cerkev ali sploh nikoli, slavljenci pa bi radi videli, da so ob njih. Takim ljudem je treba tudi pomagati in zato ni nič narobe, če duhovnik izza oltarja da napotek, kdaj bomo vstali, kdaj se usedemo, kako bomo šli k obhajilu... S tem se slovesnost sprosti in ni zadrege. Ker človek z zadrego bo dal roke v žep, ne bo vedel kaj delati, mogoče bo vzel celo telefon v roke, kot to zdaj delamo, ko ne vemo, kaj početi... Če pa se s strani duhovnika ali pa laika povedo navodila, potem bo slovesnost gotovo bolj sproščena.«
Že pri pripravi je treba povedati, da ni primerno, da vsi po cerkvi hodijo s telefoni v roki in fotografirajo. »V mnogih župnijah so to uredili in imajo uradnega fotografa.« Seveda so pomembna tema tudi oblačila, saj se dostikrat zdi, da se predvsem mlada dekleta ne zavedajo, kaj pomeni obleči se za tako slovesnost. »Gotovo so lahko široka merila, kaj pomeni primerno oblačenje. Vemo pa, da so bile cerkve narejene kot lepi prostori z namenom, ker so se ljudje zavedali, da je za Boga dobro le najboljše. Z vsakim načinom oblačenja nekaj sporočimo. Kakšen dan, da nam je vseeno kako smo oblečeni, kakšen dan damo z obleko težo pomembnosti dogodku.« Kot še pravi Mojca Sojar, bi bilo prav, da pri pripravi duhovnik govori o tem, ali da dobi animatorko, ki dekletom pove, da vse stvari, ki so primerne za valeto, niso z v cerkev.
Zlasti pa neprimerna oblačila za v cerkev zlasti izstopajo na porokah, a se da to po besedah Sojarjeve elegantno rešiti z lepim ogrinjalom, ko pokrijemo odkrita ramena. »Ne gre za to, da smo v Cerkvi tako zadrgnjeni, ampak gre za svet prostor. Tako kot mora turist upoštevati pravila, morajo tudi nevesta in svatje.«
V vrsto za obhajilo samo po blagoslov?
Dobro je, če se prej pomisli tudi na ljudi, ki ne hodijo pogosto k obhajilu. »In se jim pove, da obstaja možnost, da gredo vseeno v vrsto in dobijo samo blagoslov. Je pa res, da v mnogih župnijah duhovniki še nimajo te navade, da bi odrasli prišli v vrsto brez prejema obhajila. Bi bilo pa to dobro uvesti, saj je to lep trenutek, ki si ga otroci zapomnijo in ga občudujejo.«
Velikokrat je zelo moteče gledati ljudi, ki hostijo žvečijo. Tukaj gre predvsem za spoštljiv odnos do svetega obhajila, pravi Sojarjeva. »Mogoče pri verouku premalo poudarjamo, kaj to je. Da je to živi Jezus pod podobo hostije in je treba to zelo diskretno pojesti. Sploh tisti, ki prejemajo na roko, se morajo zavedati, da naredijo z dlanmi jaslice za to hostijo in jo spodobno pojemo.« Seveda tudi žvečilni gumi ne sodi v cerkev...
Kako svoj odnos do svetega in Boga lahko sporočimo z obleko, pa je lepo povedal poslušalec Božo. »Včasih rekli, ko grem v cerkev, oblečem mašni gvant. To so me naučili starši in nikoli ne grem k maši brez, da se oblečem v srajco, obleko, kravato. Ker grem v Božji hram, to je spoštovanje do Boga in tudi do duhovnika, ki je posvečena oseba.«
