Ivan Cankar: »Zaprt sem bil zaradi prismojenega babišča«
Oddaje | Nataša Ličen
Stare grajske stene povezujemo tudi z neprijetnimi plastmi naše zgodovine. Znotraj pozno srednjeveških sten Ljubljanskega gradu oziroma obzidja najdemo tudi prostore za ujetnike. Grad je bil skozi vso svojo zgodovino povezan z ječami.
Na to plat smo opozorili tudi s kratkimi oglašanji v sobotni akciji iz Ljubljanskega gradu in Šanc.
Za revnejše ječa brez strehe
Zanimivi sta dve. Ječa na prostem, namenjena ujetnikom nižjega stanu, kot so bili uporni kmetje, protestanti, zajeti Turki, le-ta ni imela strehe in zaporniki so svojo kazen preživljali v vseh vremenskih razmerah, se v njej prehranjevali in opravljali vse ostale potrebe.
Druga pa je tako imenovana plemiška ječa. »Z razliko od ječe na prostem je imela ta streho, še danes v tem prostoru lahko opazimo izpraskanine grbov različnih plemiških rodbin. Po eni zgodbi naj bi jih ustvarili prav plemiški zaporniki, med njimi najdemo tudi grb družine Luegger, torej družine Predjamskih oziroma Jamskim, in po eni zgodbi naj bi bil na tem gradu zaprt tudi Erazem predjamski.« O zgodovini kaznilnic in zaporov je pripovedoval zgodovinar Marko Brunskole, vodja programa na Ljubljanskem gradu.
Razsvetljenstvo je kaznovanje spremenilo
Vsekakor pa se s tem zgodba o kaznovanju oziroma ujetništvu na Ljubljanskem gradu ne konča. »Že davno ko je grad izgubil pomen trdnjave, zaradi česar je bil tudi zgrajen, se je v začetku 19 stoletja 1815 na gradu odprla kaznilnica. Ves grad je bi preurejen za te potrebe, spalnice, delavnice in v prostore za upravo. Kaznilnica je nastala na podlagi nove zakonodaje, ki se je takrat na področju kaznovanja hitro spreminjala na podlagi razsvetljenskih idej.« Telesno kaznovanje se je spremenilo v prostostne kazni in v prevzgojo kaznjencev oziroma delikventov z odvzemom prostosti in prisilnim delom, da bi se lahko po preteku kazni lahko vrnili v družbo kot prevzgojeni in »normalno« delujoči člani družbe.
Kaznilnica je bila na gradu z vmesno prekinitvijo vse do leta 1895, ko je velikonočni potres tako poškodoval Ljubljanski grad, da ni bil več primeren za kaznilnico.
Politični zaporniki, med njimi tudi pisatelj Cankar
Se pa zapori na Ljubljanski grad znova vrnejo tik pred prvo svetovno vojno, ko so na njem zapirali politične zaporniki. "Med temi je bil tudi Ivan Cankar, pisatelj, ki je dejal, da je bil zaprt na gradu, ker naj bi ga neko prismojeno »babišče« na Vrhniki ovadilo, da je prijazno govoril o Srbih." Kmalu po začetku vojne pa so na grad pripeljali prve vojne ujetnike antantnih sil, z letom 1915, ko se odpre Soška fronta, pa postane Ljubljanski grad karantenska postaja za ujetnike Soške fronte. Po nekih podatkih naj bi šlo skozi Ljubljanski grad okoli 100. 000 italijanskih vojnih ujetnikov.
Umetnost med zaporniki
Poveljnik karantenske postaje bil major Karl vitez pl. Kern, ki je imel umetniško žilico. Poseben je bil po tem, da je ujetnike, ki so izkazovali kakršenkoli umetniški talent, dlje zadržal na gradu in ustanovil gledališko skupino, orkester in delovale so tudi rezbarske delavnice. "S koncem prve svetovne vojne so se na gradu za nekaj mescev nastanili tudi vojni ujetniki iz bojev za severno mejo, leta 1919 pa grad ni več v vlogi zaporov. Na Ljubljanskem gradu se odslikava zgodovina celotnega naroda, potegnemo lahko veliko vzporednic, od Turških vpadov, kmečkih uporov in tako naprej."
