Kolesarji upanja na Trgu svetega Petra v Vatikanu | (foto: Rok Mihevc)

Kolesarji upanja, 4. dan

Romanje upanja 13. 06. 2025, 07:40 Jure Sešek

“Sestra noč”, kot bi jo imenoval sv. Frančišek, nam je v kraju s pogledom na Assisi namenila miren počitek. Pri večernih zgodbah za mizo sem začutil, kako najverjetneje izgledajo različni “odmiki za moške”, “večerje moż” ali kaj podobnega, kar v zadnjih letih združuje fante in može po Sloveniji. Načenjali smo različne teme, tudi duhovno globoke, se spoznavali, smejali in modrovali.

Zdi se mi, da romanje proti Rimu znova potrjuje vse resnice, ki pregovorno govorijo o tem, da je pot pomembnejša od cilja, Nejc Zaplotnik je imel prav: “Kdor išče cilj, bo ostal lrazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.” Pot gradi občestvo, utrjuje prijateljstva.

Po prvih jutranjih petdesetih kilometrih je fante čakal vzpon v slikovito srednjeveško mesto Todi. No, pravilno bi bilo NA mesto Todi. Ta kamniti lepotec namreč leži nad reko Tibera, ravnico in vrh pa povezuje “peklenski” klanec, pred katerim so opozorilni znaki na 18 odstotnim vzpon. Mhm, v avtošolah učijo, da taka oznaka pomeni zeloooo strm klanec, ki se pogosto znajde v gorah. Pa na romarskih poteh tudi. V vročini dopoldneva je pobral nekaj moči, velik delež teh pa so, seveda, pohrustali tudi dnevi od ponedeljka sem. “Ja, danes sem pa kar utrujen. Bo, seveda bo šlo, ampak pozna se pa že, da je Rim blizu,” odgovarjajo, ko v iskanju sence po zelefonih govorijo z domačimi in sodelavci.

Tudi ekipa AMZS je povezana s tistimi, ki jih spremljajo v posarnah in na terenu. Veste, znašli smo se že v položaju, ko nam je śe kako prav prišla pomoč tistih, ki skrbijo za varnost na cestah. Kako na kolesih pravilno skupinsko skozi neosvetljeni predor? Kako zavarovati kolesarsko skupino, kako varno formirati več njih. Ves čas se skušamo ravnati po navodilih pobov v rumenih dresih. Hvala, fantje!

Aha, omenil sem klanec, strmino … Naučila nas je, da modrost ne skače čez reko tam, kjer je most. Izkušeni Janez Rožman je s skupnega postanka odrinil pred mladino in zarezal proti omenjenemu srednjeveškemu obzidju. Ni se oziral na Garmine, GPS-e in ostale naprave, ki naše romarje spremljajo vsak dan. Mahnil jo je po svojih predvidevanjih, kolesarski pameti in cestnih oznakah. In prav je storil. Naslednji leteči cilj je osvojil po zložni poti, prihranil nekaj energije in vesel spoznal, da bi bilo lahko veliko huje. Izpustil je tokratni: “Uf, ta je pa bil!”

Kosilu, smehu v domači italijanski oštariji je sledilo središče romarskega četrtka. Sveta maša.

Hvaležen povem, da jo je Luka daroval za mojega pokojnega atija, ki bi v tem mesecu praznoval osemdeset let. Kar predstavljam si, kako zagnano bi spremljal kolesarje upanja, kako ponosen bi bil na delo Radia Ognjišče. Pa sem ob misli nanj pomislil tudi na vse zveste poslušalce, žive in pokojne Prijateje Radia Ognjišče, brez katerih bi tudi te poti ne bilo. Hvala vam!

Matic Vidic nas je v današnjem nagovoru spomnil na pomen in pomembnost sprave. Med seboj. “Težko je spuščati iz srca zamere, slabe navade. Težko. Nasa pričakovanja, želje, tisto, česar se oklepano, je nekaj, kar držimo, gledamo, a tega nimamo.” Zgodba, ki nam jo je zaupal, nas je povabila, da na poti razmišljamo, kaj moramo izpustiti. Kaj je tisto, kar držimo in prav tega nimamo. “Želel sem razumeti, da bi lahko veroval, zdaj pa verujem, da lahko razumem,” pravi misel. Zato smo povabljeni, da pomisimo, kaj je tisto, kar lahko izpustimo, da nam bo Bog dal.

Nagovori in svete maše, sem in tja pesem, pa osebne prosnje in klici, sporocila mnogih, ki nas spremljajo, so vsebina, ki pot kolesarjev dela romarsko. Kolikim rečem so se morali odpovedati, kaj vse pretrpeti, na kaj vse so se morali navaditi, kako zelo so se morali prilagoditi eden drugemu, kako pozoren je vsak na soromarje … Res bi vam lahko pisal o tem, kar sem opazil na postankih, druženjih, v klancih, ko izgleda, da ne bo šlo, na spustu, ko pazijo eden na drugega … Saj pravim, res bi vam lahko pisal, a verjetno si predstavljate. Če ste le kdaj romali v skupini, če ste le kdaj kolesarili in vas je skbelo, če boste zmogli … Priznam, moje delo v tem tednu me je ogromno naučilo, pokazalo mi je, kako močna je lahko človekova volja, kaj je pripravljen in zmožen storiti, da se pokloni Gospodu. Fantje, hvala!

V vročini popoldneva, ko je četrt čez peto pisalo: 34 stopinj Celzija, so, po kosilu in maš, znova sedli na kolo. Ne vem, kaj se mi je zdelo težje: kilometri do Rima, višinski metri, ki jih kar ne zmanjka, ali vročina, ki proti večeru celo narašča. Kombinacija vsega.

Ko sva jih z Rokom počasi spremljala v klanec in jim naglas zavrtela Queene in njihovo “We are the champions”, sva mislila zares. Šampijoni, zmagovalci, carji, odbitki … Skoraj pozabiš, da so romarji. Prav ganjena sva bila, ko sva zrla v njihove iskrene nasmehe, slišala zahvale in kretnje hvaležnosti. Vsaka vzpodbuda, verjamem, v takih razmerah pride prav. Vsaka. Ena vrsta vzpodbud pa prav posebej. Matic je že pred dnevi dejal: “Zase ne bi zmogel, sam bi omagal. Danes kolesarim za Izaka.” Naslednji dan je na kolo in v srce naložil novo prošnjo in namen. Nalagajo in nalagajo, pa se vendar zdi, da so vedno lažji … Čudno lepa bremena so to.

Nasmejani, močni, le, ko pokličejo najbližje, je slišati iskrena priznanja: “Ja, danes sem pa utrujen,” ali: “Uf, tole danes pa je … “ Je, tole romanje je pa res romanje.

Če bi ob sklepu drugačne poti dospel v Rim, bi vam pripovedoval o mestu, ki ne spi, o stotnijah mladih, ki v lepih gvantih posedajo in stojijo v neštetoh lokalih. Pripovedal bi o nemogočem prometu, o parkiriščih, ki jih ni, o lepem im skoraj praznem Trgu sv. Petra. Hvalil bi jih s 754. kilometri, ki so jih premagali od Ljubljane do Rima, pa o današnjih 290. bi povedal še kakšno. Pa ne bom!

Ker me je ob pogledu na kolesarske romarje, ki so se utrujeni in nasmejani objeli pred baziliko, na cilju, tako ganilo, da pozabljam na ves ostali vrvež svetoletnega Rima. Zdi se mi, da so bili Blaž, Andrej in Andrej, pa Simon, Marko in Sašo, Luka, Janez in Matic, Grega in Rok ta večer središče sveta. Mojega zagotovo.

Solze sreče, srce polno ponosa, misel na domače, klic tistih, ki jih je skrbelo, tolažba, ki so jo dajali in prejemali … Pa molitev in selfiji z baziliko. Nepozabno in za večino nepredstavljivo.