Venezuelin križev pot...

Svet | 23.04.2019, 11:37 Marjana Debevec

Kristusovo trpljenje in smrt so še posebej doživljali prebivalci Venezuele. Manjka jim namreč vsega: hrane, zdravil, elektrike, goriva, vendar pa njihova vera zato ni nič manjša.

Škof Carlos Alfredo Cabezas Mendoza je povedal, da so duhovniki v vernikih zaznali veliko željo po molitvi, še posebej v tistih, ki so morali migrirati, v razdeljenih družinah in otrocih, ki so ostali sami. Nekoč bogata država je namreč povsem opustošena.

»Povsod se čuti solidarnost. To je lepo videti v tej situaciji, v kateri sicer živimo. Solidarnosti pa ne doživljamo le v državi, ampak tudi zunaj njenih meja: mnogi nam pomagajo in v tem je lepota naše vere.

Sposobni smo si namreč pomagati med seboj, še posebej, ko se znajdemo v težavah. V teh letih, odkar sem postal škof, sem videl, da se solidarnost rojeva kot cvetje na pomlad«, je še povedal škof iz Venezuele.