Evtanazija – da ali ne?
| 28.04.2019, 08:27
Zadnje čase poteka na Slovenskem vroča razprava o legalizaciji evtanazije. Na enem bregu sedijo zagovorniki pravice človeka, da sam odloča o tem, kako bo živel kakor tudi, če je pri polni zavesti in sposoben razsodno misliti in odločati, o času ter načinu svoje smrti, na drugi pa zdravniki in njihovi somišljeniki, ki tej pravici praviloma ne nasprotujejo, vendar se otepajo tega, da bi bili oni tisti, ki bi izpolnjevali tako željo na smrt bolnih, umirajočih in trpečih oseb.
Svoje odklonilno stališče utemeljujejo navadno z dvema argumentoma, in sicer: prvi - temeljna naloga zdravnika je zdraviti in ohranjati , ne pa po nareku skrajševati življenje ljudi, in drugi: legalizacija evtanazije na stežaj odpira vrata najrazličnejšim zlorabam ali še čemu hujšemu; v svetu je na primer zadnje čase vedno pogosteje slišati celo predloge, da bi priznali vsem ljudem, starejšim od petinsedemdeset let, pravico do skrajšanja življenja s pomočjo druge osebe, ker bi s tem zmanjšali ekonomske in ekološke posledice prenaseljenosti planeta.
Z drugimi besedami: nasproti si stojita na Slovenskem spet enkrat dva temeljna etična nazora in njuni zagovorniki. Po prvem, tako imenovanem utilitarističnem, liberalističnem nazoru je korist merilo moralnega vrednotenja človekovega delovanja, po drugem pa skladnost njegovega ravnanja in življenja z načeli nravnih dolžnosti človeka do soljudi, družbe in narave; ena teh dolžnosti se glasi na primer »Ne ubijaj!«
Razlika med obema nazoroma lepo vidimo na primeru splava zgolj na željo nosečnice, torej brez medicinskih ali drugih tehtnih razlogov. Kdo ima korist od njega? Zarodek ali nosečnica? In morda še njen partner ali celo nekdo tretji? Več kot očitno je, da je potemtakem »etika koristi« bolj spolzka, relativna, odvisna od okoliščin in interesa tistega, ki v nekem primeru opredeljuje korist.
Ali na primeru dveh drugih zahtev, ki sta burili in še vedno burita slovensko javnost: po prvi naj bi država z zakonom omogočila genitalno zdravim ženskam brez moškega partnerja dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo, po drugi pa omogočila lezbičnim in homoseksualnim parom posvojiti otroka. Tudi v teh dveh primerih ni težko ugotoviti, čigav interes je narekoval ti pobudi, saj ni prav nobenega dokaza, da je za otroka enako dobro, če odrašča z biološkim očetom in materjo ali zgolj z lezbično materjo ali celo z dvema istospolnima očetoma ali materama.
Večina ljudi resda zmrazi ob misli, da bodo morali, ko pride čas, morda nebogljeni, nepokretni, priključeni na razne aparate v bolnišnici, v bolečinah ali celo brez jasne zavesti dneve, tedne, mesece in celo leta čakati, da se jih usmili smrt. Zato je povsem naravno, da sočustvujejo s tistimi, ki to že prestajajo. Žal večina državljanov, ki zagovarja evtanazijo, slabo pozna pravice bolnikov, ki jih zdravniki že danes spoštujejo.
Mednje sodita na primer prepoved posegov v bolnikovo telo proti njegovi volji, tudi takšnih, ki bi mu rešili življenje, in pravica do učinkovitega lajšanja bolečine; nekdanji strah zdravnikov, da bodo postali bolniki v terminalni fazi, to je v zadnjem predsmrtnem obdobju bolezni, zasvojeni od morfija ali drugih blažil bolečine, se je namreč izkazal za pretiranega.
Zato ni čudno, da poziva parlamentarna skupščina Sveta Evrope države članice, da ostanejo pri prepovedi usmrtitve bolnikov s pomočjo druge osebe, in opozarja, da želja po smrti nikakor ne sme postati veljavna zahteva po usmrtitvi. Zato ima evtanazijo za izraz lažne humanosti. Namesto tega nalaga državam članicam okrepitev in razširitev tako imenovane paliativne, blažilne oskrbe oseb, katerih življenje se izteka.
Podobno stališče sta leta 2004 zavzela tudi papeška akademija za življenje in Zveza društev katoliških zdravnikov. Slovenija je ena tistih držav, v katerih je evtanazija ta hip prepovedana, vendar do sedaj ni storila dovolj, da bi umirajoči zares ohranili svoje dostojanstvo.
»Ne pozabimo«, je zapisal pokojni akademik dr. Jože Trontelj, »da kar lahko storimo dobrega za stare, bolne in umirajoče, se bo v raznih oblikah vrnilo tudi mladim in zdravim. Ob njih se zavemo potrebe po solidarnosti, medsebojni pomoči, ki jo bomo nekoč morda potrebovali tudi sami«. In na drugem mestu: » Zadnji dnevi življenja so pogosto čas duhovnega zorenja tistih, ki nudijo pomoč umirajočim.«
