Nadškof Cvikl o veliki zapuščini škofa Tomažiča
Slovenija
26. februarja je minilo 70 let od smrti škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča. Kot škof si je prizadeval za pospeševanje raznih cerkvenih ustanov in bratovščin, v skladu s takratnimi smernicami vesoljne Cerkve, tudi Katoliške akcije. Škof Tomažič ima velike zasluge, da se je v Mariboru, pod Kalvarijo, začelo graditi »novo bogoslovje«, ki pa zaradi začetka druge svetovne vojne ni moglo služiti svojemu prvotnemu namenu. Škofijo v Mariboru je škof Tomažič vodil v enem najtežjih obdobij njene skoraj 800-letne zgodovine, med drugo svetovno vojno. Na to je sinoči v mariborski stolnici opozoril tudi nadškof Alojzij Cvikl.
»Cvetoče delo je prekinila druga svetovna vojna in kasneje nastanek nove države. Že takoj na začetku vojne so bili aretirani in izgnani številni duhovniki, slovenska beseda v cerkvi prepovedana, versko življenje otežkočeno. Škof Tomažič, ki je vojno prebil osamljen v nekakšnem hišnem priporu, je večkrat protestiral proti okupatorjevi raznarodovalni politiki, predvsem načrtovani germanizaciji spodnještajerskega ozemlja. Škofa Tomažiča so prisili k molku, a je iskal in živel za resnico in bil poslušen vesti. Tako je tudi v najbolj kaotičnem času ostal mož vere in predanosti Bogu v zaupanju, da mu bo razodeto kaj mu je storiti. Vsem nam tako ostaja lik škofa Tomažiča, kot človeka globoke vere in zaupanja. Z modrostjo in potrpežljivostjo je vodil škofijo. Vedno je iskal pravi odnos, tako do Boga, duhovnikov, vernikov, kakor tudi do okupatorja. Glede kočljivih zadev je vedno priporočal previdnost. Hitro je ukrepal v zadevah, ki so bile nujne,« je v pridigi dejal nadškof Cvikl.
