Ustavni sodniki za izhodišče pri odločanju o skrbništvu otrok vzeli zakon, ki še ne velja
Ustavno sodišče je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki ureja vprašanje skupnega varstva in vzgoje otrok. Odločitev je oprlo tudi na nov družinski zakonik, ki sploh še ni začel veljati. Ustavna sodnika Katja Šugman Stubbs in Klemen Jaklič menita, da gre za napako.
54. člen ustave govori: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.« Po mnenju tako Šugman Stuubsove kot Jakliča je sedanja ureditev ustavno sporna. Dosedanji zakon namreč določa, da je odločitev o skupnem starševstvu vezana na nujen pogoj, da se starša o tem sporazumeta. Ko eden od staršev skupnemu skrbništvu otroka, ki bi ga moral deliti z bivšim zakoncem, nasprotuje, sodišče torej sploh ne more doloiti skupnega skrbništva. Družinski zakonik, ki bo začel veljati 15. aprila letos, pa dosedanjo ureditev spreminja, saj določa, da bo pritožnik lahko zahteval skupno skrbništvo tudi, če se njegova nekdanja zakonska partnerica (sedanja edina skrbnica) s tem ne bo strinjala.
Šugman Stubbsova je zapisala, da je skupno skrbništvo lahko v korist otrok, tudi če se starša o tem ne moreta sporazumeti. Jaklič pa dodaja, da v primerjalno ustavni praksi ni našel primera »tradicionalne demokracije, ki bi imela nasprotno ureditev, torej takšno, kot velja pri nas, ki v primeru nesoglasja enega od staršev avtomatično zahteva izključitev skupnega (deljenega) skrbništva in s tem posega v obe pravici – polnopravno temeljno pravico nekdanjega zakonca kot starša in temeljno pravico otroka do enakovrednega skrbništva obeh njegovih staršev, če je vsak od njiju za to objektivno sposoben«.
Da je sedanja ureditev neskladna z ustavo in da bi bilo z začetkom veljave družinskega zakonika treba rešiti vprašanje skupnega varstva, opozori sodnica Šugman Stubss, ko zapiše: »Hkrati pa tudi ni jasno, kakšna bo še vnaprej praksa sodišč pri odločanju o vprašanju skupnega starševstva v primerih, ko med starši ni soglasja o tem vprašanju.«
Ustavni sodnik Jaklič je na tem mestu še bolj jasen, ko pravi, da je nekaj povsem drugega, če ima pritožnik v rokah odločitev ustavnega sodišča, kot pa da je osnova njegove pravice zakonodaja, ki se lahko nenehno spreminja. »Zakonsko pravico zakonodajalec lahko poljubno in kadarkoli spreminja, medtem ko je ustavna pravica nekaj, kar je v celoti izvzeto iz zakonodajalčevega polja odločanja.«
Jakliču se zdi sporno tudi to, da odločitev sodnikov o deljenem skrbništvu temelji na odločitvi zakona, ki še ne velja. »In vendar je večina odločila, da je takšna sprememba zakonodaje, ki bo začela veljati šele čez dobra dva meseca, razlog, zaradi katerega pritožnik ne zadosti zahtevi po pomembnem pravnem vprašanju, ki se zahteva za sprejem njegovih vlog v vsebinsko obravnavo.«
