Kako pristopiti do bolnika?

Slovenija | 19.02.2019, 09:14 Marjana Debevec

Člani Komisije za karitativno dejavnost pri Konferenci redovnih ustanov Slovenije pa vsako ob dnevu bolnikov pripravijo kakšno predavanje ali pričevanje za tiste, ki živijo in delajo z bolniki. Tako so prejšnjo soboto razmišljali na temo: Preizkušnje življenja nas odpirajo za večnost. Gosta srečanja sta bila s. Slavka Cekuta in p. Beno Lavrih. Vsak je na svoj način predstavil, kako se je sam soočil z boleznijo in se z njo naprej bori.

Priznati si, da si bolan ni enostavno. Veliko je odvisno od tega, koliko ti pri tem pomaga okolica.

Zdravniki v Albaniji, kjer je s. Slavka delovala kot misijonarka, so ji določili diagnozo – možganska kap. Zdravnik v Sloveniji pa je želel še enkrat pregledati izvide in ugotovil, da ima sklerozo multipleks. Šok je bil velik. Hvaležna je Bogu za to izkušnjo bolezni, saj jo je preko nje naučil, da je življenje še kaj več kot delo. Spoznala je veliko dobrih ljudi, začela še bolj ceniti skupnost, pa tudi prebirati literaturo. Danes pomaga tam, kjer more in koliko zmore. Zna pa se tudi ustaviti.

P. Beno se je boril z alkoholom in končno sprejel terapijo. Jezuiti so mu pomagali soočiti se s to boleznijo. Odvisnost je dolgotrajna bolezen in se ne ozdravi čez noč. Pričeval je o svojem poslanstvu bolniškega kurata, kjer je doživljal nemoč. Pri tem mu je pomagala drža izročanja Bogu. Njegov moto je: »Ne bodi naiven tolažnik!«

Naučil se je tudi, da je trpljenje težko, da ob bolniku vstopamo v njegovo zgodbo in da moramo znati poslušati svojce, biti empatični, pustiti jokati. Proces umiranja je šok. Čudežev ne moremo delati, smrti ne bomo izbrisali, lahko pa pomagamo z ljubeznijo, da smo z njimi. Naše poslanstvo je prinašanje Duha! Zakrament bolniškega maziljenja je zakrament življenja in kot takemu mu moramo dati duhovno širšo razsežnost: pomaga v različnih preizkušnjah, daje neverjetne milosti.

Pri delu mu je bil velik izziv tudi delo s svojci. Naučil se je: »Kadar ne moreš spregovoriti, poglej na križ!«

Ob vsem tem smo začutili, da se je potrebno naučiti sprejeti svojo bolezen in k bolnikom pristopati z ljubeznijo, potrpežljivostjo, preprostostjo, nenarejenostjo, iskrenostjo, nežnostjo in odprtostjo.