Odločni 'ne' vsakemu družbenemu totalitarizmu - Justin Stanovnik
Slovenija | 25.02.2019, 13:00 dr. Janez Juhant
Poslovili smo se od Justina Stanovnika, pronicljivega človeka, intelektualca in domobranca, ki je sicer kot mladoleten preživel koncentracijsko taborišče Teharje in slovenski holokavst, doživel pa njegove in druge povojne komunistične strahote in preganjanja. Holokavst opredeljujejo kot uničenje celotnega naroda ali dela naroda zaradi razrednih, rasnih ali nacionalističnih razlogov. To so počeli fašisti, nacisti in komunisti nad nami Slovenci in uporabljati moramo enaka merila za vse.
Če ugledni italijanski evropski politik Antonio Tajani govori o fojbah, pričakujemo, da bo pometel tudi pred svojim pragom: fašistični predniki so genocidno delovali nad Slovenci, Furlani in Hrvati. Hoteli so nas iztrebiti in njihov kulturni in fizični genocid je kruto prizadel te narode. Nerazumljivo in zavržno je, da politiki demokratične Evrope spet ščuvajo in celo zanikajo dejanja fašizma kot Tajani ali komunizma kot Janez Kocijančič. Govoriti, kako je bilo pod fašisti vse v redu, ko so ti stiskali in zatirali ljudi in celo vodstvo Cerkve, ko ta je ščitila manjšine in so izgnali škofe Sedeja iz Gorice, Karlina in Fogarja iz Trsta in Mahniča iz Krka. In kako more spričo tega gospa Spomenka Hribar, ki se ima za kulturno in politično demokratko, okriviti do skrajnosti poštenega Mahniča za komunistični genocid?
Pokojni Justin Stanovnik je ostal kljub vsemu trpljenju in zapostavljanju pronicljivi spraševalec vesti posameznikov in družbe. Njegovo vztrajno iskanje resnice v zapletenih prevratih Evrope in Slovenije ostaja trajni pomnik prisebnega duha in zavezanosti resnici vere in človeškega dostojanstva. Prvič sem se srečal z njim na Pastoralnem občnem zboru nadškofije Ljubljana. Njegov prepričljiv nastop je naredil vtis. Razmišljal sem, kako bi se v duhu njegovih klenih besed dalo izstopiti iz ustaljenih družbenih in cerkvenih kalupov in odriniti na globoko. Kasneje je večkrat omenjal katoliški shod, za kar smo se zavzemali še drugi npr. dr. Marko Kremžar. Poglobljena vseslovenska katoliška razprava o stanju vere in Cerkve bi spodbudila strategijo zbornosti Cerkve in vključila najboljše moči za prenovo katolištva v tranziciji. Očitno odločevalci v Cerkvi niso bili bodisi sami pripravljeni za to ali so jim prišepetovalci z levice to – kot še več drugih projektov, npr. uvedbo verouka v šole – na vsak način skušali preprečiti. Zbornost Cerkve bi krepila njeno duhovno moč in učinkovitost ter preprečila stranpoti, zaradi katerih naj bi Cerkev na Slovenskem – predvsem kleriki – izgubila ugled in naj bi bili duhovniki na dnu priljubljenosti v slovenski javnosti. Kljub medijskim polenom pod noge, ki smo jih deležni člani Cerkve, bi seveda strateška povezanost katoličanov lahko bolj počistila s stranpotmi iz polpreteklosti in tranzicijskih zablod, tudi razčlenila vezi sodelovanja cerkvenih ljudi z bivšim režimom.
Tudi zdaj bi se katoličani podobno kot času katoliške prenove pred sto leti lahko bolj osredotočili na bistvene zadeve osebnega in družbenega krščanstva ter postavili prioritete dušnopastirstva. Na to so merili Stanovnikovi poglobljeni, včasih kar zahtevni prispevki v Zavezi o liberalizmu, komunizmu, krščanstvu in sploh o moderni dobi. O tem sva se kdaj ob robu skupnih nastopov tudi osebno pogovarjala: o vlogi slovenskih (svetovnih) liberalcev v boljševističnih projektih in stanju krščanstva pri nas in v Evropi. Poglobljena srečanja smo imeli ob 50. letnici konca vojne in povojnih pobojev, ki smo ga v Šentvidu organizirali skupaj Teološka fakulteta in Nova slovenska zaveza. Takrat sem povabil na Teološko fakulteto predavat tudi dr. Zdešarja. Tudi ob 70. letnici smo s Stanovnikom v Zavodu sv. Stanislava razmišljali o resnici in spravi. Stanovnik je razprave usmerjal tudi v politično, zato smo hitro našli soglasje, da povabimo tudi voditelje novih strank. Ob priliki mi je Stanovnik tudi dejal, da bi sam ustanovil stranko, če bi bil mlajši, da bi organiziral krščanski družbeni prostor. Bi doživel Pučnikovo usodo?
Zaradi drugega dela nisem mogel hoditi na srečanja Zaveze, čeprav sem večkrat maševal na slovesnostih, ki so jih organizirali za pomorjene. Tako tudi nisem spremljal nasprotij, ki so se domnevno pojavljala v društvu. Pri nekaterih sem občutil celo določeno distanco do mojih nastopov. Bil pa sem žalosten ob dejstvu, da so celo nekateri župniki nasprotovali farnim ploščam. Verjetno ne preseneča, da celo znotraj Zaveze včasih ni bilo lahko najti soglasja glede pomembnih zadev tranzicijskega preoblikovanja. Posebno so se zadeve zaostrile glede vloge svojcev in njihovega zastopanja pri odkopavanju pomorjenih.
Justinov odhod k Bogu nas zavezuje k prisebnosti in odločnosti za resnico, poglabljanju družbene pravičnosti in kritičnosti do pozunanjenih všečnosti v družbenopolitičnem življenju, prisotnih v delovanju te vlade in slovenske politike nasploh. Ravno zaradi neprisebnosti politikov in demokratičnih ljudi se širijo prevratne ideje, ki jih pri nas spodbuja tako imenovana levica, sklicujoč se na rdečo zvezdo in njene diktatorje. Prav tako ni sram skrajnih desničarjev po Evropi prirejati razstav Hitlerjevih fotografij. Odgovornost vseh je torej toliko bolj širiti kritični demokratični prostor in zahtevati od odgovornih, da delujejo v blagor vseh. Stanovnikova kritična krščanska drža naj bo torej vodilo kristjanom in vsem ljudem dobre volje.
