Jože Bartolj
Pred praznikom kulture
Jože Bartolj
Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik leta 2019 si bomo verjetno bolj kot po Prešernovih nagrajencih zapomnili po vzporednih kulturniških škandalih, ki pretresajo našo javnost. Skrhani odnosi in tragična smrt na ministrstvu za kulturo, posledična menjava ministra in sekretarjev ter afera s plagiatom Borisa Kobala, so podobo kulture v javnosti spravili čisto na dno. Pravzaprav je tragično, da ničesar krivi nagrajenci, ki jih komisija za podelitev Prešernovih nagrad izpostavlja zaradi njihovega umetniškega dela in širšega odmeva njihovih stvaritev, ne bodo deležni takšnega medijskega odmeva, kot omenjeni dve dejanji, ki vzbujata ogorčenje.
A vendar, kaj ima kultura opraviti z nečastnimi dejanji ljudi, ki se z njo ukvarjajo? Ali še bolje, ki z njo služijo? Verjetno ne prav dosti. Če je kultura hrbtenica našega narodnega značaja, kot je na prireditvi ob kulturnem prazniku, ki je potekala v Geometričnem središču Slovenije Geoss povedal predsednik države Borut Pahor, potem se s takimi nečastnimi dogodki ne bi smeli preveč ukvarjati. Vsekakor je prav, da oba doživita svoj epilog in da udeleženi v aferi za svoja dejanja odgovarjajo. Nobene potrebe pa ni, da bi se zaradi tega spremenil naš pogled na kulturo in umetnost, na nagrajence in vrsto tistih kulturi posvečenih, ki se zavzeto udejstvujejo v domačem pevskem zboru, gledališki skupini ali lokalnem kulturnem društvu.
Zato dovolite, da vas povabim, da preusmerimo našo pozornost v drugo smer. Ker je praznik kulture pri nas tudi dela prost dan, je prav, da ga na poseben način osmislimo. Večkrat se namreč zdi, da nam ravno to zmanjka in zaradi tega praznik nekako obvisi v zraku. Gotovo je prav, da naredimo tudi kaj za telo v smislu izleta, pohoda, smučanja ali podobno, ampak tudi na duha ne smemo pozabiti.
Družina se na ta dan lahko zbere in vsak po svojih zmožnostih, prebere, recitira, interpretira, odigra nekaj za druge. Tako lahko sami postanemo tisto največ, kar velja v kulturi, ustvarjalci. Iskreni podajalci vsebin, ki so povezane z jezikom, glasbo, gledališčem … Takega kulturnega praznika se bomo nedvomno še dolgo spominjali.
Ker smo na katoliškem radiu naj vas opozorim, da se je v določenih župnijah že uveljavilo, da 8. februarja darujejo sveto mašo za vse pokojne in žive umetnike in kulturnike iz njihove sredine. Tako bo tudi letos v ljubljanski stolnici 8. februarja ob 10. uri v ta namen maševal nadškof Stanislav Zore. Uro kasneje bodo v galeriji Družina odprli še razstavo likovne kolonije Umetniki za Karitas, ki jo že 25 let pripravlja škofijska Karitas Koper. Ni potrebno posebej poudarjati, da gre v tem primeru za zelo posrečeno združevanje lepega in dobrega, torej lepote, ki je kategorija kulture in dobrote, ki je socialna kategorija. Tudi na področju umetnosti je mogoče stopiti korak nasproti sočloveku.
Naslednja možnost počastitve praznika kulture je udeležba na kakšni kulturni prireditvi, ki jih v teh dneh res ne manjka. Naj bo to koncert, ali proslava, razstava likovnih del, morda ljudska igra ali predstavitev knjige o pomembni pisateljici. Vse to so dogodki, ki nam bodo dvignili duha in pokazali, da je kultura nekaj, kar nam je zapisano v genih in ob čemer so se plemenitili tudi številni rodovi naših prednikov. Ni čudno da beseda kultura pravzaprav izhaja iz besede colere, kar pomeni gojiti, kultivirati krajino.
In končno, pomislimo še na krščansko kulturo, katere sled najdemo na vsakem koraku v naši domovini. Ne moremo se dolgo sprehajati, da bi na bližnjem hribčku ne opazili cerkvice, ki je prvovrstno znamenje naše kulture in vere. Vera in kultura sta bili vedno povezani. Thomas Stearns Elliot ugotavlja, »da kultura ne more nastati ali se ohraniti brez religije. Po drugi strani pa se mora tudi religija, če naj se ohrani, primerno izraziti in udejanjiti v kulturi.« In to se je pri nas obilno godilo. Ali se je na slovenskem iz preteklosti sploh kaj ohranilo, kar ni povezano bodisi z vero ali kulturo?
Tudi naš čas ima svoje zahteve na področju krščanske kulture. Morda ta ni tako izstopajoča kot v preteklosti, ampak vendarle obstaja. Le najti jo je treba. V Zavodu sv. Stanislava je prav zdaj na ogled razstava sodobnega slovenskega sakralnega slikarstva. Založba Družina podeljuje nagrado Svetlobnica za literarno ustvarjanje, naši zamejci literarno nagrado Mladike, uršulinke v Ljubljani že nekaj let pripravljajo Sakralni abonma, zdaj bodo z njim začeli še na Dolenjskem. Tu je še Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine sveta, pa vrsta pevk in pevcev, ki izvajajo pesmi z versko vsebino, pa pesnikov in pisateljev, ki v svoja dela vpletajo zgodbe prepletene s krščanskim etosom … Podrobnejši seznam seveda ne sodi v komentar.
Skratka naj nas take ali drugačne afere ne zavedejo, da bi rekli, da nam za kulturo ni nič mar in da z njo nočemo imeti nobenega opravka. Ravno nasprotno. Potrudimo se, da bomo v njej našli oporo duha, ki zre kvišku in gladi tisto, kar je lepo.
Zato želim vsem doživet slovenski kulturni praznik in obilo blagoslova vsem ustvarjalcem na področju kulture in umetnosti.
