Mladim ne moremo dati tistega, česar sami ne živimo
Cerkev na Slovenskem | 11.01.2019, 22:01 Nataša Ličen
Pred vrati je letošnji svetovni dan mladih v Panami. V sklopu društva SKAM bo v najjužnejšo obmorsko državo v Srednji Ameriki poromalo trideset mladih iz Slovenije. Na SKAM-u pa poleg tega v letošnjem letu pripravljajo in organizirajo še številne druge dejavnosti.
V goste smo povabili dva iz trenutno odgovorne ekipe skamovcev.
Matevž Mehle, duhovni asistent Skupnosti katoliške mladine, tudi direktor kolegija na SKAM-u: »Največja sprememba lanskega leta je bilo moje imenovanje v marcu na to mesto. Lansko leto sem bil bolj leteč, ker sem bil do avgusta še tudi na župniji. Med večjimi spremembami je tudi vpeljan program POTA, ki že dela. Poglejte, morda vas kakšna pot v misijone zanima. Spodnja meja je osemnajst let. Mladi so lepo vabljeni k ogledu naših programov. Ne bojte se prvih stikov s SKAM-om.«
Emanuela Eduard, predsednica društva SKAM: »Pri Stični mladih sem se veliko naučila o potrebah mladih. Vsak, ki si želi ustvarjanja in še bolj razvijati svoje talente, naj pride na SKAM.«
Duh časa
»Pri delu tudi nas vodi Sveti Duh. Tudi mi smo poskušali preko anket in številnih drugih poti izvedeti, kaj je danes mladim zanimivo. Vendar, kot poudari Emanuela, ni tako pomembno ugotovi ali ujeti te informacije, pomembneje je najprej k mladim sploh pristopiti in jih slišati. Ko si zanje vzamemo čas, z njimi govorimo, vidimo, kaj bi radi. Med seboj so lahko zelo različni. Prav tako njihove želje, nekdo bi imel adoracijo ves večer, drugi bi se rad pogovarjal, tretji morda potrebuje tišino in tako naprej. Do mladega je treba pristopiti individualno.«
Matevž dodaja: »Želje mladih so kot vstopna točka, preko katere se jim lahko približamo. Želje, ki so bistvene in ključne za človeka, so pri mladih skrite pod površjem. Želja po sprejetosti, ljubljenosti in seveda želja po Bogu. Odrasli, ki so ob mladih, morajo imeti to pri sebi zelo jasno izdelano, da jih lahko, preko metod, ki so mladim všeč in jih izberejo, pomagajo uresničevati.«
Kakšna je katoliška mladina?
»Tako, kot je Cerkev polna različnih osebnosti, so tudi mladi takšni, zelo raznoliki, različno čutijo in tudi predstavljajo ter živijo svoj odnos do Boga. Mogoče včasih res nekoliko preveč zadržani, vendar to ne pomeni, da moramo biti vsiljivi v druženju z drugače mislečimi.« Emanuelinemu razmišljanju je Matevž dodal: »Velik izziv je delovati v imenu Ljubezni, da ne sodimo in se tudi ne zapiramo v izolacijo podobno mislečih ali verujočih. Ne zidamo nasilno svoje identitete, ne vsiljujemo, ampak ponudimo.«
Emanuela: »Katoliška mladina se trudi biti za zgled, da bi drugi v nas prepoznali Jezusa. Vsak kristjan se mora izprašati, kakšen sem, ko me nihče ne vidi? Kakršna so naša majhna dejanja, takšna so tudi velika.«
Matevž: »Na Ljubezni mora temeljiti prav vsak odnos do sočloveka. Ključno se mi zdi tudi poznati svojo vero. Vedeti, v kaj verjamemo. To iskati iskreno in za tem tudi stati. Tu se pogosto preveč umaknemo nazaj ali prehitro. Ob vnetih pogovorih, kar večkrat opažam, prehitro popustimo argumentom drugače prepričanih ali dvomljivih. Mladi potrebujejo jasno besedo. Včasih jim s svojo nespretno retoriko ne damo jasnih in dobrih odgovorov, zelo hitro se potem zgodi, da jih žal ne nagovorimo.«
