Dr. Andrej Fink
Pariška mirovna konferenca in njene zablode
Slovenija Tone Gorjup
V versajski palači pri Parizu je po koncu prve svetovne vojne potekala Pariška mirovna konferenca. Na pogajanjih, ki so se začela pred 100 leti (18. januarja 2019), so sodelovali predstavniki petindvajsetih držav, vendar so glavne odločitve sprejemali voditelji velesil na strani zmagovalcev: ZDA, Združenega kraljestva in Francije; pomembno vlogo je imela tudi Italija. Nemčija, druge države centralnih sil in Rusija niso bile povabljene. Prof. dr. Andrej Fink je v pogovoru za Radio Ognjišče poudaril, da je konferenca prinesla več težav kot rešitev. Tudi Društvo narodov kot eden od sadov konference, ni izpolnilo pričakovanj.
Namen Pariške mirovne konference je bil sicer dober, a po besedah Andreja Finka ni bil dosežen. Na njej so se sestali najvišji predstavniki velikih zmagujočih sil. Poraženci tam niso bili navzoči. Ni bilo posebnih pogajanj med zmagujočimi in poraženimi. Tudi zato je resnici na ljubo versajska konferenca širšemu evropskemu prostoru prinesla mnogo konfliktov. Najvišji predstavniki zmagovitih sil so se v principu pogajali na podlagi štirinajstih Wilsonovih točk, dejansko pa so pogajanja tekla po načrtu neke vrste tajnih dogovorov, pod mizo. Konferenca je bila sklicana, da bi rešila probleme stare celine po skoraj štirih letih in pol velike morije, a namesto rešitev se je ravno takrat marsikaj zapletlo. Zmagovite velesile so konferenco izkoristile za ozemeljske pridobitve na račun poraženk, predvsem Nemčije. Tudi za Slovenijo oziroma slovensko ozemlje v sklopu kraljevine Jugoslavije so bili rezultati porazni.
Lahko sicer rečemo, da je bila ustanovitev Društva narodov pozitivna. A glavni namen društva je spodletel. Zakaj? To je bil prvi poskus ustanovitve nekega mednarodnega sistema kolektivne varnosti. Formalno, na zunaj, kot struktura, je načrt uspel. A tudi to ne v celoti. V Društvu narodov ni bilo ZDA, ker senat ni podprl Wilsonove pobude, tudi Rusije ne. Nemčija, ki je bila poraženka vojne sicer pa še vedno gospodarsko močna, ni bila povabljena zraven. Poleg tega so v Evropi začela nastajati interesna združenja, alianse, katerih cilji so bili večkrat nasprotni ideji Društva narodov.
Andrej Fink je spregovoril še o slovenskih predstavnikih oziroma izvedencih na Pariški mirovni konferenci, zlasti o Lambertu Ehrlichu in njegovi viziji neodvisne Slovenije, o Evropski uniji, ki izgublja tla pod nogami in ne mara sprejeti krščanskih civilizacijskih enot, ki bi jo notranje okrepile in o ustanovitvi ljubljanske univerze, ki je bila po njegovem mnenju ena najsvetlejših točk prve Jugoslavije pri nas … Pogovoru prisluhnite zgoraj.
