Papež Frančišek: Da bi našli Jezusa, moramo po poti ponižne ljubezni
Svet
Papež Frančišek je slovesno evharistično bogoslužje na praznik Gospodovega razglašenja vodil v baziliki svetega Petra v Vatikanu, ki je bila ob tej priložnosti posebej lepo okrašena. S svetim očetom so somaševali številni duhovniki, škofje in kardinali. Potem ko so zbrani prisluhnili svetopisemskim odlomkom, je diakon, kot veleva običaj, pri ambonu naznanil datum letošnjega obhajanja velike noči in ostalih pomembnih praznikov, ki so vezani nanjo in zato v koledarju nimajo svojega stalnega datuma. Papež Frančišek je v pridigi med drugim spomnil, da obisk modrih z Vzhoda govori o čudoviti stvarnosti, da je Bog na svet prišel za vse ter da sprejema in ljubi vsak narod in jezik. Njegova luč želi doseči in razsvetliti vsa ljudstva.
Papež Frančišek je opozoril na presenečenje modrih z Vzhoda, ki novorojenega Kralja niso našli tam, kjer so pričakovali, temveč v skromnem bivališču v Betlehemu. Podobno presenečenje je bilo, ko se Jezus pri tridesetih letih ne pojavi ob mogočnežih posvetne oblasti kot je bil cesar Tiberij in drugi, temveč ob Janezu Krstniku, človeku, ki se je umaknil v puščavo. "To je presenečenje: Bog ne stopi na oder, da bi se razodel."
Lahko bi si morda mislili, da bi bilo bolje, če bi zvezda osvetlila Herodovo palačo in bi ta mogel delati dobro namesto slabega. Vendar luč Boga ne gre k tistemu, ki sveti zaradi lastne luči. Bog se ponuja, ne vsiljuje, razsvetljuje, vendar ne slepi. "Vedno obstaja velika skušnjava, da bi zamešali Božjo luč z lučmi sveta. Kolikokrat smo tekali za zapeljivimi bleski oblasti in odra, prepričani, da dobro služimo evangeliju! Vendar pa smo tako usmerili luči na napačen konec, saj Boga tam ni bilo. Njegova nežna luč žari v ponižni ljubezni. Kolikokrat smo, kot Cerkev, poskušali svetiti iz lastne luči! Vendar pa mi nismo sonce človeštva. Mi smo luna, ki, kljub svojim sencam, odseva resnično luč, Gospoda: On je luč sveta. (prim. Jn 9,5) On, ne mi." Božja luč gre po besedah svetega očeta k tistemu, ki jo sprejme. Treba je vstati in biti pripravljeni hoditi. Da bi našli Jezusa, je treba zastaviti pot ponižne ljubezni in jo ohranjati.
Ob koncu je papež Frančišek povabil, naj tudi mi prinesemo Jezusu darilo. Zlato, ki velja za najdragocenejšo prvino, spominja, da je treba dati Bogu prvo mesto. Treba ga je častiti. A da bi lahko storili to, se moramo odpovedati prvemu mestu ter se imeti za pomoči potrebne in ne samozadostne. Kadilo predstavlja odnos z Gospodom, molitev, ki se kakor dišava dviga k Bogu. (prim. Sal 141,2) A kot mora kadilo zato, da diši, goreti, tako je treba tudi za molitev goreti nekaj časa, tega je treba podariti Gospodu - v resnici, ne le z besedami. Kar zadeva dejanja, je tukaj mira, mazilo, ki bo uporabljeno za to, da se bo z ljubeznijo ovilo Jezusovo telo, sneto s križa. (prim. Jn 19,39) Jezusu je všeč, da skrbimo za telesa, ki so preizkušena z boleznijo V Božjih očeh je dragoceno usmiljenje do tistih, ki nimajo, da bi povrnili, zastonjskost!
Sveti oče je povabil, naj v tem božičnem času, ki se izteka, ne zamudimo priložnosti, da bi poklonili lepo darilo našemu Kralju, ki je prišel za vse - ne na bleščeče odre sveta, ampak v svetlo revščino Betlehema. "Če bomo to storili, bo njegova luč sijala nad nami," je sklenil.
