Ko ti jaslice hodijo po glavi vse leto…

| 27.12.2018, 09:25 Rok Mihevc

Bil je sončen, skoraj zimski dan, ko sva z Izidorjem pozvonila na naslovu Veliki Otok 10a pri Postojni. No, ni res. Nisva zvonila. Ni bilo potrebno, saj sta naju že na dvorišču ob mahanju pričakala do ušes nasmejana Manuela in Polde Nagode.

Zdelo se nam je prav in zanimivo, če vam povemo, zakaj nas je pot peljala na Postojnsko. Zaradi jaslic, ki jih Polde že trideset let z vso ljubeznijo pripravlja, popravlja, dodeluje in z veseljem tudi pokaže. Njegova največja želja je, da bi jaslice videlo in se z njimi razveselilo čim več ljudi.

Kje se je rodila ljubezen do jaslic?

»Ko sem bil na šolanju v Ljubljani in sem prvič videl jaslice pri frančiškanih, sem bil navdušen, ker se je vse premikalo in gibalo, in sem si rekel: »Če bom imel kdaj svoj dom in družino, bom take jaslice naredil za svoje otroke.« No, nisem bil skromen, prepričan sem bil, da lahko naredim še boljše (smeh). Ko sem začel delati, pa sem videl, da to ni enostavno in kar naprej sem iskal rešitve, izboljšave.«

V čem so vaše jaslice drugačne?

»Ker so premikajoče. Vsak prizor sem posebej prikazal. Marijino oznanjenje, Jožefovi dvomi, pot v Betlehem, rojstvo … Prav Marijino oznanjenje in rojstvo Jezusa sta bila zame najbolj čustvena prizora. Z oznanjenjem sem se zelo veliko ukvarjal, tako z mislimi, kot z rokami, in ni in ni šlo tako, da bi bil zadovoljen. Ko mi je umrla žena in ko mi je bilo najtežje, sem si misli zaposloval s tem prizorom in uspelo mi je tako, da sem bil zadovoljen. 14 elektromotorčkov je potrebnih samo za prizor Marijinega oznanjenja.

Ste kdaj računali, koliko ur je vloženih v te vaše edinstvene jaslice?

»Ne, nikoli. Nikoli nisem razmišljal o stroških, o vloženih urah … Samo o končnem cilju. Premišljujem in premišljujem, včasih se mi tudi sanja, pa sredi noči vstanem in grem delat. Pred leti včasih sploh nisem spal. Ponoči sem delal, zjutraj spil kavo in šel v službo. Pokojna žena je celo mislila, da jo varam, ker sem se ponoči večkrat odkradel iz spalnice.«

Koliko časa traja ogled vaših jaslic?

»Eno uro. Najprej je malo uvoda, sam prikaz jaslic traja pol ure, potem pa odgovarjam na različna vprašanja. Najlepše mi je, ko vidim vesele ljudi. Dostikrat, ko imam čas, vzamem v roke zvezek vtisov in prebiram. To mi daje moč in si rečem: »Splačalo se mi je potruditi!«

Vam gre vedno vse po maslu?

»Kje pa! Vam povem, da je včasih toliko težav … Naj povem primer o prizoru prihoda svetih treh kraljev. Hecal sem se, da so moji kralji gorenjski, kajti kralji so prišli z darili in jih potem tudi odnesli. Ni mi bilo všeč, a nisem znal drugače. Ko sem eno leto stal zraven jaslic, gledal ta prizor in premišljeval, kako bi lahko naredil drugače, me je žena Manuela prepričevala, da je dobro in da sem lahko zadovoljen, a ko je videla, da ne bom odnehal, je odšla in se vrnila s Svetim pismom. Pred mano ga je naključno odprla in prebrala: »Prišli so modri z vzhoda, padli predenj in ga počastili.« Te besede sem slišal že velikokrat, a še nikoli niso bile tako pomenljive kot takrat. Dale so mi navdih, da moram narediti take kralje, ki se bodo dobesedno nagnili, padli pred Jezuščka in s tem odložili darove. Tisto leto mi je uspelo.

Manuela, doslej niste prišli do besede. Povejte, kako ste prišli v to hišo? Polde je nekajkrat omenil svojo pokojno ženo.

Manuela: »Najina skupna zgodba se je začela pred približno 14 leti. Poldija poznam že dolga leta, zaradi jaslic in tudi, ker nam je popravljal avto. Ko je bila njegova žena bolna, smo zanjo molili in prosili za čudež, ki pa se ni zgodil. Ko je družina s štirimi, sicer že odraslimi otroki ostala sama, sem razmišljala, kako bi jim lahko pomagala. Sama nisem imela družine in v sebi sem imela željo pomagati. Nekega dne me je obiskal, saj je svojo bolečino želel deliti tudi z drugimi. S Poldijem sva se začela veliko družiti in pogovarjati. Izguba žene ga je zelo bolela in jo je razumel kot kazen. Jaz pa sem mu v veri v posmrtno življenje govorila, da je žena izpolnila svoje poslanstvo na tem svetu in sem Boga zagovarjala. Imela sva burne debate, in ko sva se pogovarjala, sva se tudi spoznavala in iz prijateljstva se je rodila ljubezen. Kljub vsem razlikam in težavam, ki sva jih imela, sva Bogu hvaležna že za 13 let zakona.«

Rada gresta z nami na radijske počitnice, kajne?

Manuela: »Ja, jaz grem rada, Poldi pa ne, ker je zapečkar. Pravi, da gre lahko samo tako daleč, da vidi zvonik svoje otoške cerkve (smeh). Kljub temu mi ga uspe kam spraviti in prvič sva šla z vami v Grčijo. Lahko rečem, da je bil to, da sva šla, mali čudež. Poldija je namreč že mesece prej bolel križ, ležal je na kavču, saj drugega ni mogel. V ponedeljek, na god Leopolda Mandiča, se je zbudil brez bolečin. Zvečer sva dobila elektronsko pismo prijateljice, ki je spraševala po Poldetovem zdravju. Rekla sva ji, da ga je prejšnji dan še vse bolelo, tisti dan pa je bilo vse dobro. Povedala je, da je bila pred nekaj dnevi v Padovi in se ustavila tudi pri Leopoldu Mandiču in prosila prav za Poldijevo zdravje. Že takrat je imela občutek, da bodo prošnje uslišane. Ker je bil zdrav in ker je bil še malo evforičen, na moje vprašanje, če naju lahko prijavim na radijske počitnice, nisem dobila negativnega odgovora. Klicala sem na Kompas, seveda je bilo vse zasedeno, a so naju vpisali na čakalno listo. Rekla sem si: »Če je Božja volja, bova šla.« Dnevi so tekli, izgubila sem že vse upanje, moža pa ni bilo več strah, da bo moral od doma (smeh). Kakšnih 10 dni pred odhodom sem dobila klic iz Kompasa, da sta dva odpovedala in da lahko greva, če želiva. Jaz sem skakala do stropa, on pa je začel zbirati argumente in razloge, zakaj naj ostaneva doma. Nisem se pustila prepričati. Grčija nama je bila namenjena in šla bova. Začetek je bil težak, konec dober (smeh).

Spominjam se, ko smo na ladji prvi dan zbirali vtise počitnikarjev. Vaju še nismo poznali in se spomnim, da je moj mikrofon prišel do Poldija in sem ga nagovorila: »Dober dan, gospod, se imate lepo?« Poldi pa je odgovoril: »Ne, nisem zadovoljen, ni mi fino.« Poldi, je bilo res tako hudo?

Polde: Še hujše (smeh). Pred mano si imela že intervjuje z drugimi počitnikarji. Pa sem si mislil: »Joj, naj mikrofona ne da meni pod nos.« Naprej si spraševala Manuelo, hvala Bogu, sem si mislil. Potem si še mene vprašala, kako je, jaz pa sem seveda v tistem besu povedal vse tako, kot sem čutil. Spomnim se, da si me po končanem intervjuju objela. No, to je pomagalo, da se je moje srce malo omehčalo.

Tisto niso bile vajine zadnje radijske počitnice, kajne?

Polde: Seveda niso bile, mislim da sva bila od takrat naprej na vseh! (smeh) Naslednje leto sem šel z napihnjeno avtomobilsko zračnico, ker me je spet zagrabilo v križu. Na njej sem na avtobusu ležal celo potovanje, hodili ste čez mene (smeh).

Manuela: »Saj bova šla tudi na naslednje počitnice, kajne?«
Polde: Nič ne rečem (smeh).

Za konec najprej sama vabim v Veliki Otok 10a na ogled vajinih jaslic. Povabita še vidva.

Polde: Jaslice sem naredil za obiskovalce, zato vam kličem: »Pridite pogledat!« Ogled je zastonj, za hišo sem naredil še nekaj prostora za dodatna parkirna mesta, želim si več obiska in vesel bom vsake kritike, ki mi bo lahko pomagala do izboljšav.

Kdaj si prijatelji Radia Ognjišče lahko ogledajo jaslice?

Polde: Minula leta sem imel od 26. 12. do 2. 1. vedno po tri obiske na dan – ob 15., 16. in 17. uri. Ves januar pa ob sobotah in nedeljah ob istih urah. Če bo obiskovalcev dovolj, bo tudi letos tako, sicer pa bom obiske malo združil. Prosim, pokličite me, da se dogovorimo. Moj telefon je 040-972-021. Naslov: Polde Nagode, Veliki Otok 10a, Postojna.