Pomoč
Moški mora poklekniti in priznati ranljivost, da lahko pomaga drugim
| 10.12.2018, 11:49 Rok Mihevc
V adventnem času na poseben način prihaja močno do izraza lik skromnega, ponižnega in hkrati trdnega Jezusovega in Marijinega varuha, sv. Jožefa. Tako smo v oddajo »Srečanja« povabili predstavnike prvega mednarodnega srečanja sv. Jožefa, Luko Mavriča, Blaža Bilbana in Janeza Vehovca.
Srečanja moških so v zadnjem času neverjeten pojav in tovrstne pobude po vsem svetu rastejo kot gobe po dežju. »Očitno je, da je Sv. Duh močno na delu in da želi prebuditi spečega velikana v Cerkvi in ta speči velikan smo možje, ki smo močno zaspali v Cerkvi kot laik. Vdali smo se ugodnostim tega sveta, padli na vsemogoče stvari, ki pritegnejo našo pozornost. Kar zares umiri moško srce pa je, da se ena na ena srečaš z Jezusom, prepustiš vajetim Sv. Duha, ga poslušaš in greš na avanturo.«
V naših življenjih je nastala velika praznina, ki smo jo začutili in izgubili kompas kakšno vlogo imamo kot moški, smo slišali v oddaji. »Velikokrat se nam dogaja, da je izobrazbena stopnja vedno višja, duhovna pa vedno bolj prazna. Obstajata dve vrsti lenobe, ena je fizična, to običajno opazijo vsi, drugo, duhovno, pa nihče, razen tisti, ki živi v tem, pa še to rabi kar nekaj časa. Cona ugodnosti, ki jo današnji čas ponuja, pripelje do tega, da si samozadosten, ampak to se je izkazalo za izredno lažno zadevo."
Ko bogatimo drug drugega, skupaj rastemo
Te moške skupine nas bogatijo, pravijo gostje in ugotavljajo, da to, kar s svojim umom sami ugotovijo, še zdaleč ne izraža prave resnice. »Ko pa si v skupini in imaš različno starostno, strokovno sestavo, srednješolce, poročene moške, podjetnike, kmete, ki se pogovarjajo o enih in istih stvareh, dobiš širino, ki jo sam ne moreš dobiti in ugotoviš, da tvoje razmišljanje lahko za neko situacijo ni najbolj primerno. Na teh skupinah dobiš dodatne izkušnje in ideje.« Pravijo tudi, da se lahko v težavah obrnejo na kateregakoli člana, tako za molitev, kot fizično pomoč.
»Eden izmed pričevalcev na srečanju je to iskanje predstavil s tremi vprašanji: kaj počnem, kdo sem in čemu sploh živim. Tudi, ko gremo na srečanjih globlje, se sprašujemo kaj jaz tukaj delam, kdo sem, kdo mi bo povedal kdo sem, kam naj grem, da ne bom tega življenja samo zapravljal, na koncu pa skupaj zbral za prgišče brezveznih stvari. Edino za kar je vredno živeti je svetost. Mogoče se nam zdi to pocukrano, a če ne živimo za svetost, smo zgrešili na celi črti,« so povedali gostje v oddaji Srečanja. »Druga alternativa je povprečnost, mlačnost, ko ni nobene prave odločitve. Ko priznamo, da potrebujemo Boga, začne on v našem srcu spreminjati stvari. Brez tega se ne premaknemo nikamor.« Moški mora poklekniti in priznati ranljivost, da je zmožen videti rane pri drugih ljudeh in prepoznati potrebe domačih, žene, otrok.
Je verska vzgoja otrok stvar žensk?
»Današnji pogled sveta je tak, da to mnogim moškim čisto odgovarja. Jaz bom delal in prinesel denar, žena pa naj skrbi za otroke. Pa ni tako, otrok potrebuje obe vlogi v različnih fizičnih konstitucijah. Mama je neskončna ljubezen, oče pa mora hoditi tudi po rezilu in ga otrokom včasih pokazati. Problem pri večini moških je, da iščemo to, česar v otroštvu nismo prejeli zaradi različnih razlogov."
"Vsak je zaznamovan s svojo zgodbo in svojimi ranami. Ko se odpiramo drug drugemu v zelo ranljivih točkah, doživimo spoštovanje, razumevanje in čutenje, kako si sprejet s tem, kar si, da ni treba več olepševati. Skupine so več kot terapevtski proces, ker je dejansko na delu Bog. Ko imaš ljudi, ki molijo zate in njihovo spoštovanje, zmoreš tudi sam začeti sprejemati sebe in odpuščati drugim. Na koncu je najlepše to, ko zmoreš dati otrokom tisto, kar sam nisi prejel. Da nisi vse življenje zacementiran s tem, kar si dobil in kar nisi. V avtoriteti imam sam najprej spoštovanje do sebe, da zmorem spoštovati druge in takrat lahko pričakujem, da me otrok posluša.«
