Alenka Rebula: Praznovanje je počastitev

Slovenija | 08.12.2018, 12:00 Nataša Ličen

"Ko slišim besedi veseli december, se s tem ne morem strinjati, veselja ne moremo izbrati in ga naročiti, veselje se rodi iz čistega srca." Tako je v oddaji Za življenje, za danes in jutri razmišljalaAlenka Rebula, ki je z Josipo Prebeg napisala knjigo Pristno praznično, ki nas bralce vabi k dopolnitvi vsebine. Vodi nas skozi svetove, ki jih morda še nismo odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju.

Praznik zapolnimo s tistim, kar nam v vsakdanjiku manjka in nam med letom uhaja, kar je duhovno, za naše čustveno ravnovesje, pomembno.

»Pomembno je razumeti, tudi če veselja ni nam prazniki lahko nekaj podarijo, nekaj velikega in lepega. Tako kot v vseh preostalih mesecih leta, so lahko tudi v teh decembrskih tednih nesreče, bolečine, izgube, težke reči …, torej ne moremo reči, da je praznik rezerviran za ljudi, ki jim vse teče v redu in dobro. Praznik je za vse. To se mi zdi bolj pravično, tudi bolj krščansko.«

»V praznikih se srečuje veliko naših pristnih potreb, med prvimi je gotovo potreba po luči. Zima prinaša veliko teme in hladu, ljudje zato iščemo svetlobo in toplino, in to podpira željo po zbliževanju. Na to pa žal nalagamo druge stvari. Toplino ljudi, ki sedejo za skupno mizo, ne moremo izsiliti, tudi od sebe ne moremo zahtevati, da to ustvarimo drugim. Treba se je spustiti vase in ugotavljati, kaj lahko podarimo drugim in kaj drugi lahko prostovoljno in iskreno, ter tisto, kar zmorejo, nudijo nam. S tem bomo iskali trenutek, v katerem se to lahko zgodi.«

»Povabiti ljudi k sebi, da jim nekaj podarimo, zahteva predhodno delo, pri katerem ugotovimo, kaj v tistem trenutku lahko damo, smo res tako polni vsega, kar lahko predamo naprej, smo dovolj mirni, sproščeni in odprti, da lahko vabimo druge, in potem, ko drugi pridejo, smo pripravljeni sprejeti njihov trenutek, mogoče jim je težko, niso razpoloženi, nas niso obdarilo, kot smo si želeli, vse to sodi zraven k temu, da je v praznike treba iti pripravljen. V praznike ne moremo pasti popolnoma nepripravljeni iz te vsakdanjosti, za katero vemo, da je hrupna in dušeča. To se ne da.«

»Včasih želimo na silo ustvariti prazničnost in pri tem prezremo sebe. Namen je povsem drugačen. Kar nam manjka, je priprava na praznik, kjer bo nekaj tišine in bomo lahko ustavili tudi vse svoje običajno, tudi zahtevnost, kaj vse moramo narediti in bomo šli bolj v to, kaj želimo biti. Vsak dan si vzemimo nekaj trenutkov tišine, dovolj je včasih že deset minut, da se vprašamo, kako se počutimo, česa smo najbolj potrebni, kaj nas bega, kako bi želeli praznovati z občutkom. Podarimo si ta čas, da razčistimo z notranjo meglo, ki pokrije vse in potem ne vemo več, kaj je dobro, da storimo. Tako kot v naravi, pozimi drevo ne raste navzgor, gre v notranjost, kjer nakopiči moč za vnovično rast.«

»Kakovost našega življenja, občutek da živimo polno in bogato, je premo sorazmerna s tem, kar vanj vložimo. Ljudje včasih občutijo veliko nezadovoljstvo, ko gledajo druge in obsojajo, da ni kot bi moralo biti, je vse narobe, gotovo, če bomo živeli samo od tega, naše življenje nikoli ne bo polno in bogato. Tisto lepo, kar imamo v sebi, je navadno zelo zakopano pod kupom drugih stvari. Izraz osebne rasti mogoče v ljudeh prebuja neprijetne občutke, kot na primer, nismo odrasli in zdaj se moramo mučiti, da postanemo nekaj več, ker to, kar je, ni dobro. V spodbudi k osebni rasti ne gre za siljenje, ampak za obet bogastva in polnejšega življenja.«

Zakaj bi živeli le z dvajsetimi odstotki moči, če lahko izrabimo vso življenjsko moč, ki je v nas?