Msgr. Oskar Simčič
Steber slovenske narodne skupnosti v Gorici
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Ko pogledam na svoje življenje, sta dve zgodovinski dejstvi, ki sta me globoko zajeli in tudi predrugačili: na civilni ravni partizanstvo in osvoboditev, na cerkveni pa drugi vatikanski cerkveni zbor. Tako je med drugim v pogovoru povedal msgr. Oskar Simčič, ki je bil 15 let župnik v Števerjanu, vrsto let vikar za slovenske vernike goriške nadškofije, več let predsednik Goriške Mohorjeve družbe, versko je oskrboval Slovence v Milanu. Kljub 92-im letom je še vedno bistrih misli in duha.
Msgr. Oskar Simčič se je rodil maja 1926 v Medani. Klasično gimnazijo je obiskoval v Malem semenišču v Gorici, v vojnih letih pa je nadaljeval študij v semenišču v Vidmu. V duhovnika je bil posvečen 1951 leta. Istega leta je bil imenovan za prefekta v Alojzijevišču. Naslednje leto je šel v Rim, kjer je nadaljeval bogoslovni študij in leta 1954 dosegel magisterij na Teološki fakulteti Gregorijanske Univerze.
Leta 1956 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za kaplana in nato leta 1969 za župnika v Števerjanu. Zelo se je prizadeval, da bi se v župniji okrepila verska in narodna zavest ter kulturna dejavnost. Po njegovi zaslugi je bil zgrajen župnijski dom, poimenovan po nadškofu Frančišku Borgiju Sedeju. V župnijskem domu so se razvile razne verske, vzgojne in kulturne dejavnosti. Leta 1972 se je odpovedal števerjanski župniji in ponovno šel v Rim za dopolnitev študija na Gregorjanski Univerzi, kjer je 1974 dosegel doktorat iz teologije.
Od leta 1975 je bil katehet na slovenskem klasičnem liceju Primož Trubar, kasneje pa tudi na zavodu Žiga Zois v Gorici. Ob dušnopastirskem delu pa je poučeval tudi slovenščino na videmskem bogoslovnem zavodu in predaval moralno teologijo v goriškem in videmskem bogoslovju.
Leta 1978 ga je nadškof Cocolin imenoval za vikarja za slovenske vernike goriške nadškofije. Njegova je tudi zasluga, da so se v prostorih goriške nadškofije uvedli dvojezični napisi. Skrbel je za prevajanje v slovenščino škofovih aktov in dekretov in drugih dokumentov namenjenih slovenskim vernikom. Prispeval je, do se se nekateri goriški nadškofi naučili slovenščine.
Kljub številnim obveznostim se je odločil, da bo skrbel tudi za slovenske vernike iz Milana in okolice, kjer je v cerkvi sv. Tomaža več let vsako tretjo nedeljo v mesecu imel sveto mašo v slovenskem jeziku. Večkrat je s seboj peljal tudi razne otroške in odrasle cerkvene zbore iz Goriškega, ki so prepevali med bogoslužjem. Po verskem obredu se je slovenska milanska skupnost zadržala v bližnjih prostorih cerkve in s kulturnim programom in družabnostjo obogatila nedeljske popoldneve.
Leta 1987 se je odpovedal profesuri verouka na slovenskih šolah in sprejel odgovorno službo kanclerja in vodstvo nadškofijske pisarne.
Msgr. Oskar Simčič je bil zelo aktiven tudi na vzgojnem in kulturnem področju. Vodil je verska in kulturna srečanja in večkrat predaval za razne skupine. Pri teh srečanjih je prišla do izraza njegova široka razgledanost moralne in narodnostne problematike ter dobro poznavanje razmer in problemov današnje družbe. Objavljal je razne študije in članke v koledarju Goriške Mahorjeve družbe in v drugih publikacijah.
Več let je predsedoval Goriški Mohorjevi družbi in skrbel, da je družba vsako leto redno izdajala knjige in Mohorjeve zbirke ter si prizadeval za sodelovanje med Goriško, Celovško in Celjsko Mohorjevo družbo. Od ustanovitve je član Goriške Mohorjeve zadruge, ki izdaja tednik Novi glas, otroško revijo Pastirček in knjige Goriške Mohorjeve družbe.
(iz utemeljitve 13. priznanja Kazimir Humar, ki so ga Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete izročili msgr. Simčiču v torek, 4. aprila 2017 v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici)
