Zakonski odnos je življenjsko delo
Oddaje Nataša Ličen
Glede družinskega odnosa danes živimo v precejšnji zatemnitvi, to ni lastnost določene skupine, nazora, to je del tega časa. Zaupanje v družino, v odnos v sožitju, je v razvitem svetu precej splahnelo. Ločitve, nasilje, nezadovoljstva so znaki tega.
Vstopamo v advent, ko si bomo vzeli več časa zase in za odnose z ljudmi, ki so nam blizu. To je čas, ki ga lahko zavestno usmerimo tudi v poglobitev ali utrditev zakonske zveze. V oddaji »Za sožitje« smo se, na željo poslušalcev, s prof. dr. Jožetom Ramovšem vprašali, kako tudi po dolgih letih zakona ohranjati vdanost, naklonjenost in vzajemno ljubezen?
Odnos raste in se razvija, če rastemo in se razvijamo tudi sami. Z leti spoznavanja sebe in sobivajočih se plemenitimo in tudi obrusimo svoje ostre karakterne robove. V vsakem je temeljna potreba, biti varno v navezi. V življenju si prizadevamo za udobje, za kariero, … , odnose pa pogosto spregledamo. Mislimo, da se razvijajo kar sami od sebe. Partnerstvo, zakonska zveza je večkrat na preizkušnji. Ključno za rast v odnosu je, kako premagujemo ovire.
Kako delati, da do ohladitve odnosa v zakonu ne pride?
Dr. Jože Ramovš: »Nihče ne gre v zvezo zato, da bi se razšel. Če v zakonu ni dobrih odnosov, trpita oba, mož in žena, še najbolj pa njuni otroci. To je slaba naložba, naslednji rod bo moral veliko več delati, da bo osebnostno trden. Če se za starost in staranje kaj res obrestuje, je kakovosten zakonski odnos. To je velika in dragocena naložba. Če je odnos med zakoncema trden, tudi zanamci, njuni otroci in bližnji, zanju v starosti, ob obnemoglosti, veliko bolje skrbijo.«
Česa je premalo v »razkrhanih« zakonskih odnosih?
»Odnos je treba zavestno upravljati in voditi. To se ne zgodi spontano, kar samo od sebe. Veliko preveč računamo na to spontanost. Spontano se odvijajo kemijski in fizikalni zakoni v naravi, na odnosu pa je treba delati. Tako, kot skrbimo za nego svoje frizure, tako je treba negovati in skrbeti vsakodnevno tudi za dobre odnose. Če bi pustili, da lasje spontano rastejo in jih ne bi strigli ter umivali, ne bi bili prav lepi, kaj ne? Šele z zavestno skrbjo negujemo, preprečimo bolezni, nezgode, … tudi v odnosu. Spontanost spremenimo z zavestnim prizadevanjem.«
Danes je zgrešeno razmišljanje, da je zakon, ki škriplje in ne teče dobro, nekaj normalnega. Ne, je posledica. »Ni bilo zadostne preventive in sprotnega preverjanja, če je odnos zdrav. Primarna preventiva je, da ko gorita, se zvarita. Kaj to pomeni? Takrat, ko so idealni časi v njunem odnosu, med zaljubljenostjo, tiste stvari, ki jih drug na drugem občudujeta in cenita, trdno spojita in se usmerita iz jaz v midva, da pozneje ne prihaja do bolezenskih odklonov.« Čim prej, zgodaj se je treba navaditi, da žena, mož ni podaljšek mojih misli, mojih potreb, želja, ampak je svoja oseba. Drugega spoštujem tako kot sebe. Zavestno usmerjam pozornost na tisto, kar mi je pri zakoncu všeč. Če tega ni, na drugem čedalje bolj opažam samo tisto, kar mi ni všeč, kar me moti in bode. Iz meseca v mesec, iz leta v leto to utrjujem in tako po dvajsetih letih, ko drugega poznam kot lasten žep, znam pokazati samo slabo na njem, in s tem sem na škodi tudi sam. »Rastemo namreč ob tem, kar nas pri drugem veseli. Bogatimo in razvijamo se preko odnosov z drugimi. Sebe in drugega gradimo na trdnih tleh in ne, da kar naprej tolčemo sebe in drugega ob tla ter si očitamo.«
Več ključnih prehodov je v zvezi
Če se partnerja teh prehodov ne lotita pravilno, se začneta postopno razhajati, živeti ločeni življenji in postaneta popolna tujca, ne da bi se tega zavedala. Naše besede so avtomatično posledica našega doživljanja. Navdušujmo se nad lepimi lastnostmi drugih, s tem kultiviramo sebe in druge. Pomagajmo si in drug na drugem prepoznavajmo lepo. Tako se učimo in se spreminjamo na bolje.
Za sožitje v dolgotrajnem zakonu si je treba vzeti čas. Ne zgodi se samo po sebi. Partnerski odnos je življenjsko delo.
