Stres nas ukrivi. Ravna drža je pomembna za proizvodnjo hormonov sreče.

Oddaje | 23.11.2018, 12:29 Nataša Ličen

Stres je avtomatičen odziv živčno mišičnega sistema na okoliščine, ki jim nismo kos. Osnovni faktor zdravega možganskega delovanja predstavlja gibanje , posebej uravnoteženo gibanje, ki v možganih omogoča zdrav čustveni in intelektualni razvoj.

Možgani se pri otrocih po 20 minutah sedenja avtomatično izklopijo

Zato je logična rešitev vpeljevanje gibanja v vrtce in šole za zdravje naših otrok in njihov normalni ter celostni razvoj. Marjeta Krejčič Hrastar, višja fizioterapevtka: »Pred osmimi leti sem našla posebna izobraževanja, zadnja tri leta delujem izključno z novimi znanji in štirimi tehnikami. Stres je avtomatični odziv našega telesa, refleksni odziv živčno mišičnega sistema na okoliščine, ki jim nismo kos in jih ne obvladamo. Dokler situacijo obvladamo in vemo, da smo varni in bomo zmogli stvari podelati, to ni stres, ko pa nam začno stvari uhajati, pa je. V današnjem času se to hitro zgodi, ker imamo v kratkih časovnih intervalih ogromno impulzov, tako odrasli kot otroci. Enostavno vsega tega ne moremo obdelati. Posebnost tehnik, ki sem jih študirala, je v tem, da gremo direktno v strukture možganov, od koder se stres pojavlja.

Bojazni, tesnobe, travme, ...

»Če se bojim konja, mi nekdo lahko stokrat ponavlja, da se mi ga ni treba bati, da je konj dresiran, vendar, če moje telo ne občuti varnosti, se bom še vedno bala, ker je telo v refleksnem odzivu, torej se bojim, zbežim ali pa otrpnem. To so trije naravni odzivi, od rojstva do smrti. Naši možgani se izklopijo in ne morejo zavestno ravnati, se razumsko odzvati. S tehnikami pa pomirimo telo, da gre potem lahko znova v »normalen« odziv.«

Dva vidika stresa

»Eno je stres, kamor sodijo izzivi. Sem sodi dober stres ob veselju, ko se nečesa zelo radostimo in nestrpno pričakujemo. Drugi načini stresa pa so ob vsakodnevnih doživetjih, recimo pot v službo. Lahko je zame stres, ko zaradi zastoja izberem drugo pot. Stres je tudi, ko ostanem pri utečeni smeri, se zagozdim ter ob tem začutim napetost, pritisk, ker lahko zamudim. Moja fleksibilnost mišljenja je povezana s fleksibilnostjo telesa. Če je moje telo fleksibilno, je tudi moj um in tako lažje obvladujem stres.«

Pomen pravilne drže telesa

»Stres nas potegne skupaj. Ko hodimo po cesti, vidimo, koliko ljudi ima ves čas v roki telefone in je njihova drža, glava sklonjena. Tako je naša hipofiza izven gravitacijske osi in ne zmore proizvajati tolikšne količine hormonov sreče, kot bi jih lahko. Tudi, ko sedimo, ker smo pogosto pred tipkovnico, je naša hipofiza običajno tudi izven te osi. Prav tako so že majhni otroci v lupinicah v banana položajih in se nimajo možnosti razširiti, se pretegniti. Otrok se razvija ob svobodi gibanja.«

Pri današnjih otrocih so pogosto slabo oživčene roke in noge, posledično so slabo oživčena tudi usta in zato prihaja do govornih težav ter do težav pri pisanju. Pri metodah, ki jih omenjamo, ne gre za pogovarjanje, ampak za delo z dotiki telesa. Obstaja protokol za obvladovanje post travmatskega stresa. Z dotiki, preko načrta refleksnih gibov, damo telesu popolno varnost. V možganskem deblu in v malih možganih ni koledarja in ure, zato je stresna situacija še vedno prisotna. S tem, ko delamo omenjeni protokol, damo telesu varnost, da je tisto bilo in da je tukaj in zdaj varno okolje, kjer se telo lahko sprosti. »Vedno znova mali možgani in možgansko deblo pošiljata impulze, da je telo v nevarnosti, dokler fizičnemu telesu preko kože in gibalnih vzorcev ne damo pomirjenja. Refleksi so za našo zaščito, porajati se začnejo že v maternici, potem se v porodnem kanalu stvari postavljajo na pravo mesto. Refleksi so naš načrt, po katerem se gibljemo, in se zgradi do maksimalno tretjega leta starosti.« Ta načrt mora iti pravilno. V veliko stvareh pa danes z razvojem zamujamo. Če je načrt pravilen, se vgradi v hoteno gibanje. »Pri stresu gremo zaradi zaščite vedno nazaj v ta načrt, katerega namen je, da nas zaščiti. Če doživimo travmo, nam dolgoročno lahko le-ta zelo nagaja, ker koledar v preživetvenem delu možganov vedno znova daje impulze, da je nekaj narobe in to se lahko dogaja doživljenjsko.«