Po trebuhu so se plazili čez Dravski most

Slovenija | 23.11.2018, 05:30 Nataša Ličen

Svojevrstni in verodostojni so spomini Maistrovega borca Andreja Zlobka, ki je opisal večer pred 23. novembrom leta 1918, ko je bil Maribor osvobojen. Njegova hči Dušica Kunaver je v samozaložbi izdala štiri knjige njegovih opisov z vojnih obdobij in bojišč. Med drugim tudi, kako je bilo pred stotimi leti v bojih za severno mejo.

Dušica Kunaver: »Moj oče je doživel pet vojn, prvo svetovno, vojno za severno mejo kot Maistrov borec, bil med vojaki za južno mejo, se po čudnem spletu okoliščin znašel v turško grški vojni, in bil v drugi svetovni. Mag. Marko Štepec je dejal, da je edini Slovenec, ki je doživel, preživel in opisal pet vojn. O vojni je malo govoril, zanimivo, o Maistru pa veliko in rad, z občudovanjem in velikim spoštovanjem. Še vedno težko razumem, da vojak lahko tako občuduje svojega nadrejenega. Oče je dejal, da je bil Rudolf Maister kot njihov oče, skrbel in čuval je svoje vojake, premišljeno uspel osvoboditi Maribor, brez ene same žrtve. Gotovo je s spretno potezo rešil tisoče življenj. Kot najstnica sem, prav po zaslugi predanega opisovanja mojega očeta, imela Rudolfa Maistra za idola.« 

Dan Rudolfa Maistra

Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške. Zaradi tega pomembnega dejanja za slovenstvo je 23. november v samostojni Sloveniji postal državni praznik – dan Rudolfa Maistra.

Borec za severno mejo, general Rudolf Maister, s pesniškim imenom Vojanov, sodi med najopaznejše slovenske osebnosti 20. stoletja. »Z vsem občudovanjem se lahko vprašamo, kako mu je to uspelo. Gre za izjemno osebnost. Koliko je v svetovni zgodovini generalov pesnikov? Za trdo uniformo se je skrivalo mehko pesniško srce. Ukrepal je na svojo pest, dobival je le polena pod noge. S svojo karizmo je uspel zbrati fante, ki so se po štirih letih strašnih vojn, prostovoljno javili in se priključili njegovi vojski za Slovenstvo.«

Po razpadu avstro-ogrske monarhije sta vladala zmeda in nered. »Avstro-ogrska vojska je bila v razpadu. V takšnem vzdušju, ob nasprotovanju ljubljanske vlade, je doživljal nasprotovanja. Nihče si ni niti zamišljal, da Koroška ne bi bila Slovenska, saj je bil takrat Celovec zelo slovenski, veliko bolj kot Ljubljana ali Maribor. V preprosti vojaški logiki je Rudolf Maister vedel, da je tvoje tisto, kar zasedeš. Žal ni dobil podpore in se je iz Koroške moral umakniti in vemo, kakšen je bil potem rezultat.«

Tudi Franjo Malgaj, slovenski častnik, pesnik in Maistrov sodelavec, je bil pomembna oseba, skupaj z Maistrom bi s prostovoljci takrat zasedla Celovec in morda se ne bi tako žalostno končalo za ta del takrat večinsko slovenskega ozemlja. To so bili časi, ko smo potrebovali močno osebo in fizična prisila v odhod Rudolfa Maistra s Koroške je bila usodna poteza.

30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil:

»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister razorožil zeleno gardo.

 

»V času tajnega sporazum iz leta 1915 je bila Slovenija drobiž v rokah večjih narodov. Angleži in Francozi so Italijanom, kot plačilo za prestop na njihovo stran, ponudili naše ozemlje in prišli vse do Logatca. Žal je danes zgodovinskih dejstev in zdravega domoljubja premalo v rednem šolskem programu. To je velika škoda. Če imamo korenine globoko v domači zemlji, smo trdnejša oseba. Koliko rodov je sanjalo o svobodni državi. Ljubimo svoj narod in spoštujmo tuje, to je svetla prihodnost vseh nas.«

»Rudolf Maister je človek, ki je kot vojak, ki ve kaj je ukaz, kdo ga daje in kdo izpolnjuje, znal samostojno ukrepati v korist naroda in zato si zasluži spoštovanje, občudovanje in hvaležnost. Moj oče je rekel, kosilo je Rudolf Maister vedno jedel med svojimi vojaki, to veliko pove. »On je bil z nami«, in to je Maistrov čar, njegova dostopnost.«

»Leta 1934 je bil moj oče oficir in v službi v Mariboru, po službeni dolžnosti je nosil plačo in pošto Rudolfu Maistru. Njegova žena jima je kuhala čaj, onadva pa sta govorila ure in ure. Vse to je moj oče opisal v knjigah. In rekel: »To kar pišem, je v skladu tudi z mislimi Rudolfa Maistra.«

 

Svobode nismo dobili zastonj. (Andrej Zlobec)