Ko zaslišim znano melodijo

Radijski utrip | 19.11.2018, 11:36 Matjaž Merljak

Tradicionalni Gala koncert je tokrat povezal Cankarjevo jubilejno leto in leto evropske kulturne dediščine. Za prikaz slednjega smo izbrali viže Lojzeta Slaka. Ta dolenjski godec se je s svojim glasbenim ustvarjanjem zapisal med snovalce naše kulturne dediščine.

Na koncertu ste slišali osemnajst Slakovih viž in dva venčka njegovih melodij. Veliko je bilo znanih pesmi, več ste jih slišali v novi preobleki. Na odru Gallusove dvorane so jih predstavili narodno-zabavni ansambli Modrijani, Nemir, Veseli Dolenjci ter Igor in zlati zvoki, pa tudi Slovenski citrarski kvartet in harfistka Erika Frantar, skupina Proper in Vokalni band Kreativo, Kvintet Vintgar, Manca Izmajlova je zapela ob spremljavi moža, violinista Benjamina, Irena Vrčkovnik in baritonist Marko Fink pa sta zapela ob spremljavi skladatelja in pianista Gašperja Konca.

Za zaključek in pravo piko na i našemu koncertu je venček Slakovih melodij zapela in zaigrala radijska zasedba: Miha Močnik (harmonika), Jan Gerl (kitara in vokal), Primož Urbanec (bas kitara in bariton) in pevci Andrej Jerman, Jure Sešek in Marjan Bunič.

Marjan je bil sicer na Gala koncertu v vlogi Ivana Cankarja. Ogromno smo v tem jubilejnem letu ob 100. obletnici smrti slišali o tem našem velikem pisatelju, a izbor besedil in Marjanova interpretacija so bile kot neke vrste učna ura iz domovinske vzgoje in duhovne vaje hkrati. Cankarja nam je predstavil kot vernega človeka, osvetlil je njegovo ljubezen do matere, pa tudi skrb za Slovenijo in slovenstvo, spoštovanje jezika in potrkal na našo vest - kakšen je naš odnos do domovine.

Na odru Gallusove dvorane smo torej združili visoko literaturo in harmoniko. Na prvi pogled nenavadna kombinacija, a po vaših odzivih dobra simbioza. Padel je še en predsodek, bi lahko rekli. No, pa saj je na tem odru nastopil tudi Slak, nazadnje decembra leta 2010. Ko je igral prvič, to je bilo leta 1994, je sam dejal, da je bil v nekem pogledu podrt še en berlinski zid: "Kaj pa je drugega to, če narodnjak v narodni noši s frajtonarco nastopi v osrednjem slovenskem hramu kulture."

V Mali galeriji Cankarjevega doma je bila na dan Gala koncerta na ogled razstava Moje plošče so moje knjige, s katero Slakova družina obuja bogato dediščino o Lojzetu in njegovem ansamblu.

Velika hvala vam, dragi PRO-jevci in poslušalci Radia Ognjišče, da ste Cankarjev dom letos dvakrat popolnoma napolnili. Hvala vsem, ki se organizirali avtobusne prevoze iz različnih koncev naše lepe domovine in poskrbeli za dobro vzdušje na popoldanski predstavi. Že v tednu pred koncertom bili obe predstavi razprodani, zato ste zamudniki večerno predstavo lahko spremljali v neposrednem radijskem prenosu, letošnja novost pa je bil neposredni video prenos na naši spletni strani.

Nadškof Stanislav Zore: Ob narodnozabavnih melodijah smo rastli, bile so del praznovanja nedelje, zato so nam zlezle globoko pod kožo, skoraj v podzavest. In to da danes mladi znajo ob teh melodijah oživeti, kaže, da so te melodije za več generacij.

Škof Stanislav Lipovšek: Slak je res pojem naše duhovne zakladnice, Cankarja pa smo spoznali v popolnoma drugi luči in to, kar smo videli nocoj, je treba poudariti in ponoviti.

Ivanka Slak, soproga Lojzeta Slaka: Prečudovito, presrečna sem! To je tak poklon ... Če bi Lojze to doživel ...

Matija Slak, Lojzetov brat: Zakaj pa ne bi bilo malo drugače? Zanimivo, presenečen sem bil. Meni je bilo zato tako všeč, ker je bilo zelo umirjeno, zapeli so izvrstno, slišal in razumel si lahko vsako besedo.

Andrej Bergant, pevec skupine Fantje s Praprotna: Čudovit občutek je bil poslušati te priredbe, nekatere so bile res fantastične ... Leta in leta smo bili zaničevani, šele rojaki po svetu so nam povedali, da prav delamo in naj nadaljujemo s slovensko pesmijo.

Igor Podpečan, vodja ansambla Igor in Zlati zvoki: S Slakovo glasbo sem zelo povezan zadnjih dvajset let, zadnji dve leti še posebej, ko sem član Fantov s Praprotna. Če je melodija dobra, jo je dobro ponuditi tudi drugim vrstam občinstva, tudi mladim.

Gašper Konec, pianist in skladatelj: S Slakom sva si delila dvorišče, velikokrat sem bil pri njem. To glasbo že od nekdaj obožujem, ker je to pristna slovenska glasba.

Benjamin Izmajlov, violinist: Slakova viža Mamici je izjemno tenkočutna, enostavna, a v njej je skrito veliko lepega - violina je bila kot čipka, ki se je pletla okoli Mančinega glasu.

Irena Vrčkovnik, pevka: Slak si zasluži, da njegove viže, ki jih imamo zelo v možganih, preoblečemo in postane nova pesem, nadgradnja. Zdi se mi, gresta pri pesmi "Vračam se domov" Slak in ritem rumbe zelo dobro skupaj.

Rok Švab, Modrijani: Večer mi je bil eden lepših, saj sem tudi sam ljubitelj Slakove glasbe. Imel je izjemen nos za dobra besedila in domačo melodijo, ki je segla globoko v srce. To se lahko od njega samo učim in mogoče bom kdaj tako uspešen avtor, kot on.

Marko Fink, basbaritonist: Čutim veliko veselje, da se lahko dotaknem ljudi tudi preko take glasbe, ki je zelo božajoča. Danes pa sem zelo navdušen nad Cankarjem, ki se ni izogibal besedam o Bogu in o pravih, pomembnih rečeh v življenju.

Marjan Bunič: Ob študiranju Cankarjevih besedil sem spoznal, kako je bil umetelen ob nizanju besed, vsaka stoji na svojem mestu in ima svojo moč. Kombinacija Slak - Cankar je na prvi pogled nenavadna, a zelo sodi skupaj, saj sta oba velika domoljuba, ki v sodobnem času ne bi dobila mesta, kot ga imata in pišeta iz življenja.

Tone Pavček v uvodu Velike pesmarice ansambla Lojzeta Slaka ob 40. obletnici: Slak je znamenje na nebu slovenske narodnozabavne glasbe, ki je zablestelo v prejšnjem stoletju in tudi v tem ne izgublja ne svetlobe ne slovesa.