Zapreti usta in odpreti srce. Poslušati.

Slovenija | 16.11.2018, 13:14 Marta Jerebič

Potem ko je film Marijina zemlja tudi v slovenskih kinematografih zabeležil velikanski uspeh (ogledalo si ga je več kot 11.000 ljudi, kar je 2.000 več od povprečja za nek film), je v Slovenijo prišel še film Največji dar, delo istega režiserja Juana Manuela Cotela. Za matično Španijo je bila tokrat Slovenija prva država, kjer je bila premiera tega filma.

15. novembra se je tako v ljubljanskem Koloseju v soorganizaciji Radia Ognjišče znova zbralo za polno dvorano ljudi. Tokrat nam je režiser postregel z resničnimi zgodbami sprave, s katerimi kaže, da odpuščanje postavi konec vsaki vojni. V Španiji, na Irskem, v Franciji, Mehiki, Kolumbiji, Ruandi … konstruktivna moč odpuščanja ne pozna meja. A za to je najprej potrebno zapreti usta in odpreti srce. Poslušati. Kar je ugotovila tudi nedavna sinoda o mladih v Vatikanu.

Premiere sta se udeležila tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in pomožni škof Franc Šuštar. Slednjega je še posebej nagovorila zgodba iz Ruande, kjer je leta 1994 prišlo do genocida pripadnikov etnične skupine Hutijev nad Tutsiji. »Spomnim se, kako je misijonar Lisjak govoril, kaj se tam dogaja, kako je to doživljal sam in pokazal nemoč. Odpuščanje je rešitev tako za narod kot za posamezne ljudi. Zelo me je nagovorilo tudi to, da so večkrat poudarili molitev, zaupanje v Boga, molitev rožnega venca, evharistijo. Vse te stvari vstopajo v življenje in spreminjajo človeka.«

Po besedah vodje pastoralne službe ljubljanske nadškofije Igorja Dolinška je sporočilo filma živeti v svobodi, živeti z mirnim srcem in to deliti bližnjim. »Mislim, da človek, ki je na poti odpuščanja ali pa do tega še ni prišel, po tem filmu stopa na to pot.«

Po mnenju gledalke Mete film prinaša »povsem drug pogled na svet, družino, odnose in politiko.« Gledalca Martina je nagovorilo to, da nas »pomiri srečen konec vsakega odpuščanja, v vsaki zgodbi pa se lahko tudi sami najdemo.«

V času, ko Cerkev pretresajo škandali spolnih zlorab, film prikaže, kako so bili velikokrat duhovniki tisti, ki so brez obsojanja sprejeli ljudi, ki so zašli na stranpota življenja. Prikaže, kako pomembno je, da starši na otroke prenašamo veselje in da smo sami lahko veseli le, če v srcu ne gojimo zamer in sovraštva.

Konec ni hollywoodski, kjer bi eden ubil drugega, kjer bi prišlo do zadoščenja z maščevanjem, ampak bollywoodski. Spravi namreč sledi ples in agape.

Vsi smo poklicani za dejanja sprave in dopuščanja, začnemo lahko z malimi dejanji spodbujamo oziroma nakazujemo mir v družbi. Začenši v družini. Naj navedem le en primer, podoben temu filmu. Tudi pri pisanju pravljic, kar v osnovni šoli obravnavajo v 6. razredu, velja klasika - dobro zmaga nad slabim, ’good guy’ premaga ’bad guyja’. Sinu sem predlagala, naj naredi drugačen konec. Naj se slabi liki v zgodbi poboljšajo in skupaj živijo srečno do konca svojih dni.

Kdo smo namreč mi, da ne bi odpustili?