Naš gost - Dragica Čadež

12. 11. 2018, 23:34 Jože Bartolj

Pred mikrofon smo povabili akademsko kiparko in pedagoginjo Dragico Čadež, ki »sodi med najvidnejše slovenske umetnike sploh. Kot kiparka si je s svojim obsežnim opusom v slovenski zgodovini in še posebno v slovenski likovni umetnosti pridobila najodličnejše mesto,« so zapisali v utemeljitvi ene zadnjih nagrad, ki jo je prejela lani za življenjsko delo od stanovskega društva Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru pri Zvezi društev likovnih umetnikov Slovenije - ZDSLU.

Rodila se je leta 1940 v Ljubljani. Zaradi očetovega dela se je družina kasneje preselila v Maribor, kjer je preživela svoja mladostna leta. Na Prvi gimnaziji je obiskovala mladinski kiparski krožek, ki ga je vodil Gabrijel Kolbič, občasno pa sta ga obiskovala tudi uveljavljena kiparja Vlasta Zorko in Slavko Tihec.

Študij na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani je zaključila z diplomo leta 1963 pri akademskem slikarju Borisu Kalinu. Pri njem je končala tudi specialko. Že leta 1965 je prejela študentsko Prešernovo nagrado na ALU. Istega leta se je poročila z akademskim kiparjem Tonetom Lapajnetom. Leta 1966 sodelovala na Forma vivi v Kostanjevici in naslednje leto pridobila status svobodne umetnice. Zatem se je študijsko izpopolnjevala v Londonu.

V slovenskem kiparstvu je s skupino neokonstruktivistov, ki je delovala med leti 1968 - 1972, uresničevala konstruktivistične težnje in konstruktivizmu je pravzaprav zavezana že vso ustvarjalno pot. Sodi med najpomembnejše slovenske moderniste.

Od leta 1975 je tudi likovna pedagoginja. Poučevala je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Mariboru, nato je pomagala pri ustanovitvi oddelka za keramiko na Oddelku za oblikovanje na ALUO Univerze v Ljubljani. V pogovoru nam je zaupala, da ji je izkušnja s svojima otrokoma zelo pomagala pri pedagoškem delu.

Je tudi avtorica dveh knjigi o kiparstvu: Glina, les, papir, kovina in Od glave do portreta. Tretja o kiparjenju figure je tik pred izidom.

Dragica Čadež je vrsto let ustvarjala predvsem v lesu in sicer večinoma z motorno žago. Njen umetniški izraz je ekspresiven in poteza odločna. Ustvarila je kar nekaj zaključenih ciklov: Sarkofagi, Palčki, Vrata, Olesenele sence,... Značilni so njeni simbolični, iz dveh ali več oblik sestavljeni kipi.

V pogovoru nam je povedala tudi, da je navdušena nad paleolitskim (jamskim) slikarstvom. To se vidi v zadnjih ciklih Stoli, Tihožitje.

Kot je povedala: “Ko to vidiš v živo, obstrmiš in si rečeš - 'pa saj na svetu ni boljšega slikarstva'! Tiste poslikave, narejene v različnih časovnih obdobjih, naplastene na stenah jam, so brezčasne. Kakor del sanj so, kot nekakšne vizije, ki vstajajo od nekod. Ob njih občutim neko povezavo med starim in sedanjim in to sem oblikovala v svojo zgodbo.”

Zadnja leta največ ustvarja v glini. Je pobudnica, ustanoviteljica in organizatorka Mednarodnega trienala keramike UNICUM.

Leta 1986 je prejela Nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje. Leta 2003 je prejela Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva in leta 2004 naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.