Discipliniranje svobode in demokracije

| 08.11.2018, 11:20

Konec septembra smo lahko ob odprtju novih prostorov Katoliškega inštituta, v okviru katerega deluje tudi Fakulteta za poslovne vede, prisluhnili predavanju ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča. V predavanju z naslovom Slovenija, pet minut pred dvanajsto je predavatelj govoril o temeljnih gradnikih svobodne demokratične družbe, njihovem izvoru in razvoju skozi zgodovino, spregovoril pa je tudi o uresničevanju teh temeljnih v slovenski družbi.

Njegovo predavanje je bilo ne le zelo zanimivo, temveč tudi izrazito teoretično, primerno priložnosti, brez kakršnih koli dnevno političnih primesi, zaradi česar je kakšen od poslušalcev morda celo ostal razočaran ali nepotešen. Tudi ko je govoril o slovenskih razmerah, ni prestopil praga čenčanja ali 'politikanstvta', kot se to včasih zgodi kateremu od predavateljev, temveč je pohvalil Slovenijo, ki je z ustanovitvijo demokratične slovenske države naredila velik korak v smeri demokratizacije naše države. Argumentirano je tudi opozoril, da na načelni ravni sprejeti demokratični standardi, zapisani v ustavo, še ne pomenijo, da so se ti že v polnosti uresničili v naši družbi. Skratka, Jakličevo predavanje je bilo predavanje, ki je od poslušalca zahtevalo veliko zbranosti in razmisleka o naši stvarnosti, o uresničitvi predpogojev svobodne demokratične družbe in vprašanju njihove uresničitve v okviru slovenske države.

Zakaj omenjam njegovo predavanje? Seveda bi ga priporočila v poslušanje vsem, ki hočejo bolje razumeti temelje demokracije, vendar to ni glavni razlog. Razlog, da sem želela spregovoriti o tem, je veliko hujši, zastrašujoč in zaskrbljujoč. Ko je ddr. Jaklič posnetek predavanja delil s svojimi prijatelji na Facebooku oz. so to predavanje preko tega družbenega omrežja delili drugi, se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Facebook je onemogočil ogled tega posnetka z utemeljitvijo, da je v nasprotju s standardi, ki jih zagovarja! Si morate misliti?! Predavanje ustavnega sodnika, dvakratnega doktorja in predavatelja na Harvardu naj ne bi ustrezalo standardom spletnega omrežja, ki ima 1,4 milijarde uporabnikov! Če ste ob tem pomislili, da tu nekaj ne »štima«, je bila vaša misel popolnoma pravilna. Ob tem se seveda najprej pojavi vprašanje, na podlagi česa se je FB odločil onemogočiti dostop do predavanja? Ali so ta posnetek poslušali sami ali pa je prišla morda zahteva po izbrisu iz Slovenije? Glede na to, da slovenščina ne spada ravno med jezike, ki bi ga kar tako počez znali po svetu, lahko čisto legitimno sklepamo, da je prišla zahteva iz slovenskih vrst. Kar nekaj nevladnih organizaciji mi pride pri tem na misel, ki so že do sedaj opravljale umazano delo v imenu vladajoče levice. Bi jih tu omenila, ampak nisem prepričana, če si ne bi prislužila kakšnega sodnega postopka. Saj veste, tako kot duhovnik, ki ga preganjajo s pomočjo sodišča, ker je spletni portal, ki zagovarja svetost življenja od spočetja do naravne smrti, objavil seznam ljudi in organizacij, ki podpirajo splav, čeprav te iste organizacije in isti ljudje zelo glasno in agresivno, predvsem pa zelo javno izpostavljajo svoje stališče do splava kot edinega pravilnega in upravičenega.

Ob spoznanju, da je svetovna korporacija cenzurirala govor o demokraciji in svobodi govora, me je spreletel srh. Pravzaprav me je obdala groza, ki ne popusti, saj to pomeni, da cenzura in pogrom, ki ga nad drugače mislečimi pri nas sistematično in vedno bolj odprto, brezsramno izvaja levica oz. zagovorniki najbolj sprevrženih idej, kot sta teorija spola in upravičenost (v preteklosti fizičnega, danes pa predvsem medijskega) umora za ohranitev oblasti, presega fizične, torej državne meje. Veste kaj to pomeni? S takimi ukrepi, izbrisi, preganjanji se dejansko zapira prostor svobode in demokracije. Ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu. K temu odlično pripomore tudi pojem »lažna novica«, ali »fake news«, če hočete, ki so si ga izmislili levičarji, da bi odvzeli pravico do svobode govora vsakomur in vsem, ki norost in izprijenost, ki očitno nima meja, poimenujejo s pravim imenom. Kot da to ne bi bilo dovolj, vse povprek lepijo etiketo »sovražni govor« na vse, kar ne podpira levičarskega pogleda na svet. Da ne bi bila deležna istega pogroma, marsikatera ustanova iz svojih programov briše dogodke, ki niso v skladu z novo levičarsko ideologijo. Zadnji tak primer se je zgodil v Mestni knjižnici Ljubljana.

Če smo se ob slovenskem osrednjem medijskem monopolu, ki služi potrebam ohranitve privilegijev potomcev totalitarne oblasti, tolažili z mislijo, da na spletu vendarle ostaja polje svobode, kjer lahko tudi tisti, ki mislimo drugače, svoje misli in poglede na svet delimo z drugimi, pa je bila cenzura Jakličevega predavanja huda streznitev. Jasno je, da tu ne gre več le za slovensko dolino šentflorjansko, temveč svetovni pojav, v katerem se pospešeno dogaja vedno večja ideološka diskriminacija, ki ni usmerjena le v posameznika, temveč v celotno družbo in ki jo izvaja takšna ali drugačna levičarska združba. Najhuje pri tem je, da taka diskriminacija prizadene človeka prav tam, kje je najbolj svoj – v njegovi bíti. »Tiranija nad razumom je najpopolnejša in najbolj surova oblika nasilja, z njo se začno in končajo vse druge vrste tiranije« je1 že pred več desetletji v Novem razredu zapisal Milovan Đilas, eden od kritikov komunističnih sistemov, čeprav tudi sam komunist.

Več kot očitno je torej, da prihajamo v obdobje tiranije nad razumom, ki ne bo omejena samo na slovenski prostor, temveč dobiva ta svetovne razsežnosti. Potrebno bo razmisliti, kje in na kakšen način ohranjati polje svobode, znotraj katerega bo prostor tudi za kritično misel in poglede, različne od teh, ki nam jih vsiljuje levičarska ideologija. Pomembno je, da se ne pustimo ustrahovati in utišati. Vedno se najde kotiček, kjer svoboda ostaja svoboda. Prav tako nas tudi zgodovina uči, da je bila vsaka ideologija, vsaka tiranija in vsak totalitarizem na koncu poražen. Ali, kot je v cenzuriranem predavanju izpostavil ustavni sodnik ddr. Jaklič: »Človekova zgodovina je ena sama zgodovina kratenja temeljnih vrednot svobode in demokracije, pa vendar: ker so te vrednote tako trdno vsajene v samo bistvo človeka, iz človeške zgodovine niso nikoli izginile. Ravno nasprotno, skozi zgodovino so imele vzpone in padce, a so se vsakič pojavile v močnejši, bolj prečiščeni in bolj razširjeni obliki.«2