Izgube so del življenja. Kako se soočamo z njimi, so ključna prva leta našega življenja
Slovenija Nataša Ličen
Izgube so neizogibne, spremljajo nas vse življenje, slehernega, brez izjeme. Izgube so različne, razpete na vseh nivojih bivanja, izgubljamo finančno varnost, odnose, izgubimo lahko tudi sebe, pogosto ljudje sodobnega časa izgubljajo smisel življenja, izgubljamo delovno mesto, izgubljamo dragoceni čas, ... največje ter najbolj boleče so izgube nam dragih in ljubih ljudi.
V Svetovalnico smo na pogovor o izgubah povabili mag. Violeto Irgl, specialistko zakonske in družinske terapije, z Inštituta Rahločutnost.
Kako občutimo izgubo?
»Izgubo občutimo, ko nimamo več nečesa, kar nam je v življenju nekaj ali veliko pomenilo. Izgube so lahko manjše, ne tako pomembne, so pa tudi usodne. Slednje popolnoma spremenijo tok življenja.«
Zakaj izguba tako boli?
»V možganih imamo poseben mehanizem, ki mu rečemo navezanost. Čim pridemo na svet, se na bližnjo osebo navežemo, to nam pomaga preživeti. In, če izgubimo to bližnjo osebo, ki nam nudi varnost, to močno boli. Prekinitev navezanosti boli. Mlajši kot smo, bolj boli. Na tej teoriji navezanosti temeljijo skoraj vsa zadnja spoznanja nevro-znanosti, psihologije in psihiatrije. Varna navezanost v otroštvu je ključnega pomena za naš zdrav razvoj in naše zdravje. Bolečina pride iz prekinjene navezanosti.«
Kako se učimo izgubljanja?
»Tisto, kar v zahodni kulturi ne delamo dobro, je po mojem mnenju, nesprejemanje, da ima življenje rojstvo, potek in smrt. Normalen del našega življenja so izgube. Otroci se oblikujejo po nas, po odraslih. Njihov svet je zgrajen, kot ga doživljajo ob nas. Jim damo model in vzorec, kako ravnati ob izgubah? Si dovolimo jok, žalovanje, znamo sprejeti in iti naprej? Ali pa ostanemo v težkih stvareh ali se celo z njimi ne soočimo. Naša dota so vzorci ravnanj. Druga pomembna dota otrokom je, da jih gradimo v močne osebe. Otrok ima temeljne potrebe, po varnosti, zaupanju, pripadnosti, dostojanstvu, spoštovanju, po prepoznavnosti, po občutenem spoznanju, da je dragocen, … vse to zgradi močno notranjo strukturo. Z njo se bistveno lažje soočamo z izgubami.« Drugače nas lahko vsaka, tudi manjša izguba, notranje zruši, še pojasnjuje mag. Violeta Irgl.
Prva leta so bistvena
»Prvih nekaj let, največ do nekje šestega leta starosti, našega otroštva nas določa dejansko za vse življenje. V raziskavi, ki so jo naredili v ZDA z vzorcem 18.000 ljudi srednjega razreda, so ugotovili ogromno travmatičnih dogodkov v prvih šestih letih. Več kot jih je bilo, od zanemarjanja, fizičnega kaznovanja, zlorab, tudi ločitev ali smrt staršev, bolj obremenilni so za živčni sistem in možgane. Pozneje v življenju določajo celo to, ali bomo brezposelni, bo prišla za nami depresija, tesnoba, panični napadi, omama, alkohol in ostale psihične bolezni, plus druge fizične bolezni, kot so tudi rak, slab imunski sistem, krvno-žilne bolezni, celo poskus samomora in samomor izhajata iz tega, iz visoke stopnje travmatičnih doživetij v zgodnjem otroštvu.«
Pomoč?
»Inštitut Rahločutnost je nastal v prvi vrsti prav zaradi osveščanja o ključnem vplivu prvih pet let našega otroštva na vse naše nadaljnje življenje. Ko v odrasli dobi osvestimo svoje morebitne travmatične izkušnje, si vzemimo čas, energijo in del svojega življenja posvetimo temu, da pridemo v stik s tem obdobjem. Ko stvari prepoznamo, se z njimi soočimo, jih izgovorimo, izjočimo. Če to naredimo, travme ne prenašamo naprej na svoje otroke. Pozneje je travmo vsetežje zdraviti, veliko težje jo zmoremo premoščati. Travma se sama po sebi ne bo ozdravila. Ostaja. Če se ne soočamo, jo pri devetdesetih čutimo enako, kot smo jo občutili v prvih letih, travma ostaja. Spremeni nas, napolnjuje nas s strahom, grozo, ne dovoli polnega življenja, ker bremeni naš živčni sistem in spreminja našo zavest, tega ne vidimo, zato je pomembno razširiti svoje zavedanje o prvih nekaj letih življenja. Sedanje življenje je slika prvih let, prva leta so naša realnost v sedanjosti.«
Življenjska zmaga
»Če hude izgube, travme zmoremo predelati, osmisliti, iz najglobljih bolečin naredimo blagoslov. Potem lahko pomagamo drugim, pričujemo, napišemo knjigo, sem dobra, boljša stara mama, če zaradi travm nisem mogla biti v polnosti mama svojim otrokom. To je naša največja življenjska zmaga.«
