Že osem generacij kvari vladanje iskanja razlik
Slovenija Nataša Ličen
Suverenost je širok pojem. Notranja suverenost, notranja svoboda človeka, je to, kar je človek lahko in kar zmore biti ter da se to v njem razvija. Ko pa govorimo o državi, narodu, pa gre za zunanjo svobodo.
Suverene, samostojne države, kot jo imamo danes, v dvatisočletni zgodovini še nismo imeli. Smo se ji pa močno približali daleč nazaj v več različnih ureditvah. Kako lahko krepimo skupni socialni kapital, ki bi nas iz dolgoletnega usmerjanja v iskanje razlik popeljalo naprej v razvoj z iskanjem skupnih interesov, skupnega pozitivnega in dobrega? V oddaji Za sožitje smo se o tem pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem.
»Ameriška ustava se je zgledovala po karantanskem ustoličevanju knezov, to je bila pred pet tisoč leti velika demokracija.« Ko se narod osamosvaja, sta pri tem procesu dve tendenci, prva je oženje v avtonomijo, identiteto, druga pa je širjenje (jezikovno, kulturno in mišljenjsko), in obe tendenci sta dobri. Dr. Jože Ramovš nadaljuje: »Odkar smo se osamosvojili in smo suverena država imamo dve nevarnosti, ena je, da se tako širimo, da se razlezemo in izgubimo identiteto, smo Evropejci, smo kozmopoliti, smo vse, samo Slovenci ne. Hitro se potem pojavi kompleks, da o sebi govorimo slabšalno. Nadevamo si spotakljive pomanjševalnice, ki jih pogosto slišimo o Slovencih. Ne zdi se mi, da bi to pomagalo h kulturni rasti, zakoreninjenosti ter k samobitnosti. Kdor nima kulturne in narodne identitete, je dejal Ivan Cankar, in je povsod doma, je to kot razlezena luža. Druga nevarnost pa je prevelika zaprtost, samo mi, mi, in nič drugega. Takšen narod se ne bogati, ampak odmira in usiha v majhnosti, oni pa v navidezni svetovni veličini, ki se razleze v luži.«
Naši veliki ljudje, vzemimo na primer Primoža Trubarja, ki je bil zelo širok, študiral je v tujini, pozneje je moral bežati, imamo ga za velikega tvorca slovenskega jezika, prvih knjig in prevodov. »Veliko je bil v tujini, kljub temu pa je veliko delal doma in je bil vse skozi za domovino.« Vzemimo koga bolj sodobnega, recimo mojstra Plečnika: »Obvladal je sredozemsko, grško, rimsko arhitekturo, in jo je tako presnovil, ne samo dekorativno v detajlih, ampak tudi na veliko v naš prostor in slovensko mentaliteto.«
»Ni samo slabo, če gredo naši ljudje ven, treba pa je imeti neko zakoreninjenost. Državni, narodni, domovinski in kulturni prazniki so naš spomin na to, kje smo zakoreninjeni, kje je naša zemlja, naš humus, od kod se lahko hranimo, da je nekaj iz nas. Rastemo in dihamo do zadnjega diha.«
Človeka najbolj opredeljuje govorica, materin jezik. Vsaka vas ima svoj glas. Identiteta pokrajine je zdrava. Skupna pa nam je slovenščina z vsemi narečji. Kultura je povezana s srcem, z desno možgansko polovico.
"Osem generacij v dveh stoletjih je bilo sistematično vzgajanih, da morajo krčevito in kritično gledati pod prste sebi in svojim." Nikoli nismo zadovoljni. »Ne moremo in ne moremo najti skupnega imenovalca, škoda, ker Jurija Vege ne častimo bolj, matematika, ki bi nam to znal dobro razložiti.« Iz volitev v volitve smo bolj drug proti drugemu. »Zadnje volitve so bile vzorčni primer janzenizma, ki se je pri nas močno ukoreninil. Kulturni boj z obeh strani.«
»Katoličani imamo v osnovi »bratoljubje«, že z Molitvijo Oče naš. "Diferenciacija, iskanje razlik, vlada že zelo dolgo. Veliko dam v skupnosti, v družbi, na učenje. Kdor šolo kvari, ta dela velik zločin.«
Prisluhnite celotnemu pogovoru z dr. Jožetom Ramovšem. Z njim se bomo znova srečali 27. novembra v oddaji Za sožitje ob 20. uri.
