Peter Kuhar: S posploševanjem ni rezultatov, dobimo le predsodek

Oddaje | 13.10.2018, 18:00 Nataša Ličen

Peter Kuhar je slavist, publicist, prevajalec, književni ustvarjalec, organizator literarnih prireditev, upokojeni novinar ter dolgoletni urednik oddaj o kulturi na nacionalni televizijski hiši. Gostili smo ga v oddaji Naš gost.

Maja letos je skupaj z ženo Lenko Kuhar Danhelovo prejel častni naziv ambasador slovenske književnosti in jezika za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Češkem, vzpostavljanje slovensko-čeških književno-jezikovnih stikov ter mednarodno-povezovalno in prevajalsko delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce, prestižno 15. mednarodno Pretnarjevo nagrado.

Sem zaveden Prekmurec, čeprav rojen na Madžarskem

Delo Petra Kuharja je bilo že večkrat nagrajeno. »Zelo prepričan Prekmurec sem«, je na naše uvodno vprašanje začel pripoved o svojem življenju in delu, ter dodal: »Ohranil sem narečje, tudi filologi pravijo, da je narečje, ki je sposobno prevoda Svetega Pisma, in v prekmurščino je prevedena celotna Biblija, Nova Zaveza seveda, knjižni jezik. Sem zaveden Slovenec, čeprav sem se rodil na Madžarskem, ker je mama iz Gradiščanskega. Z mamo sem govoril nemško in madžarsko, ker se je slovensko naučila šele pozneje, ko je bila učiteljica na slovenskih šolah. Večjezičnost je zame nekaj povsem normalnega. Okrog mene je bilo vedno veliko jezikov. Jeziki so prišli. Zdelo se mi je pomembno nadaljevati in razvijati znanje jezikov. Sprva sem hotel biti učitelj, a se je pozneje drugače zasukalo, zame zelo srečno.«

Uveljavljeni prevajalec

V Berounu na Češkem, kjer Peter Kuhar živi s soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo, je od leta 2007 programski vodja češkega avtorskega združenja Stranou (Na robu) in mednarodnega literarnega festivala Evropski pesniki v živo, na katerem vsako leto predstavita novejšo slovensko pesniško ustvarjalnost. Peter Kuhar je dejaven član izvršilnega odbora Slovenskega društva Jožeta Plečnika na Češkem. Knjižne prevode objavlja od leta 1975. V slovenščino je prevedel več knjig češkega in slovaškega leposlovja (T. Sedláček, P. Šrut, Balabán; P. Dobšinski, M. Rúfus idr.). Za mednarodno Rp. Lirikon21 je leta 2010 prevedel in uredil antologijo novejše slovanske poezije, za kar je na Lirikonfestu v Velenju prejel prevajalsko priznanje Lirikonov zlát 2010 (za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. iz slovanskih jezikov v slovenščino in iz slovenščine v češčino). Leta 2013 ga je Veleposlaništvo republike Slovenije nagradilo za njegov prispevek k slovenski kulturi.

Dolgoletni urednik oddaj o kulturi

»Na televizijo sem prišel po naključju. Sprva sem delal kot honorarni novinar. Ko sem prevzel uredniško službo sem si želel, da bi ljudem odprl svet, ki ga morda niti ne vidijo, ali si morda ne morejo vzeti časa zanj. Kultura /kulturne oddaje/ je vedno veljala za nek otok, ki v ideološkem smislu posebne škode ne more napraviti. Slovenci imamo radi besedo in radi imamo knjige, čeprav jih ne kupujemo veliko. Več jih beremo, rešujejo nas knjižnice, ki pa so vse bolj obiskane.«

Nisem hotel biti konformist

Peter Kuhar in Lenka Kuhar Daňhelová sta odlična slovensko-češka književna prevajalca. Leta 2013 sta kot »dobro vpeljan literarni par« prevedla, uredila in izdala slovensko-češko antologijo novejše slovenske poezije petdesetih pesnikov/pesnic – Padesáti hlasy hovořím/S petdesetimi glasovi govorim. Sta neutrudna »propagatorj« sodelovanja Češke in Slovenije, zaslužna slovensko-češka književna posrednika oz. ambasadorja slovenske književnosti in jezika na Češkem.

Peter Kuhar: »Svoboda je relativen pojem, zanjo se je treba boriti. Nisem hotel biti konformist, danes mislim, da bi me kdaj tudi vrgli iz službe. So bili tudi takšni šefi, ki so vedeli, da svet ni enosmeren, da je svet zelo pisan in so si morda mislili, pač v petnajstih minutah Kuhar velike škode ne more napraviti.«

»Ne maram posploševanja. S tem ne dobimo nobenega rezultata, dobimo samo predsodek. Najhuje na svetu je, kot je dejal tudi češki zgodovinar holokavsta, ko se začnemo deliti, najprej rečemo mi in oni in niti ne vemo, kako hitro smo lahko mi na vrsti. Korak za korakom, pa smo že na vlaku.«

»Živeti iz predsodkov in zavračanja, … to je ja najlažje. Obsoditi vernega človeka ali ateista a priori, ne da bi razmišljali, zakaj on je to kar je, je najlažje. V sebi si ustvarimo neko lupino, in v njej živimo. Važno je, kaj počneš, kakšen človek si, koliko si se pripravljen odpreti, se zanimati. Zdaj vlada velik strah pred tujim. Danes je svet, naš slovenski svet, pa tudi češki, usmerjen predvsem na zahod. Vse drugo, tudi slovanski svet, kakor da se ne zdi zanimiv. Znebiti se moramo predsodkov. Vsak narod ima tudi med seboj svoje tlačitelje, ne samo od zunaj. Vsak želi biti lepši, kot je. Govoriti o tujstvu, se mi zdi ta trenutek po vsem svetu, po vsej Evropi, zelo pomembno. Kakšen odnos bomo imeli do tujstva, koliko se sami pustimo potujčit, koliko hočemo drugega potujčiti in mu vzeti tisto, samo zaradi strahu pred drugačnostjo, on lahko ostane drugačen, če tebe pusti pri miru. Če živiš samo v svoji vase, ne veš, kaj je to tuje. Če ne poznaš sosedovega jezika, o njem ne veš kaj dosti. Ne recimo, oni tega nimajo, mi imamo ali obratno. Mene zanimajo kulture. Na Češkem recimo je veliko ohranjenih gradov, lepih cerkva.«

»Na Češkem govorim o Sloveniji, tu govorim o Češki. Veliko imamo skupnega. Vedno smo bili povezani med seboj, škoda se mi zdi, da niti Čehi niti Slovenci ne kažemo več zanimanja za to, lahko bi dali temu večji poudarek. Osnovna pot najinega, mojega in ženinega, povezovanja med državama je kultura. Žena se je sama naučila slovenskega jezika, večinoma skozi branje. Vsak narod zase reče, da je njihov jezik težak.«

»Poezija je miniatura, pesniške zbirke ne moreš brati z enim dihom, po eni, dveh pesmih se ustaviš. Zaradi globalizacije prevladuje le en jezik, svet se informira le skozi angleščino. Ne potrebujemo ničesar drugega, kot le približno znanje angleščine. Če dobivamo informacije le skozi en filter, so te zelo parcialne, delne in zelo skromne.« Enotnost ali suverenost Evrope se zdi, da je zelo trhla. »Meni se zdi to, da ne bom uporabil nepravega izraza, napuh in sebičnost, da nismo pripravljeni vsaj malo popustiti ali prepričati drugega, da je tudi naš pogled možen, ga je treba jemati v mar.«

»Nisem bil zasvojen s televizijskim delom. Ko sem se upokojil, so mi rekli, kaj boš pa zdaj delal. Sem odgovoril, imam tisoč interesov, le enega ne bom več uresničeval, imel bom čas med drugim tudi za branje v drugih jezikih. Sami veste, ko si v nekem mediju, mu je treba dati veliko časa in energije, če hočeš, da je stvar dobra in ne le površinska. Greš tudi na dogodek in ne iščeš samo po Googlu, ali po tiskovnih informacijah. Drugače smo le »kopipast. V medijih si ne vzamejo (ali si ga ne morejo) več časa za spremljanje dogodkov.«

Soproga Petra Kuharja, Lenka Kuhar Daňhelová, je češka pesnica, pisateljica, slikarka, novinarka, književna urednica in prevajalka iz poljščine, slovenščine, italijanščine in francoščine ter organizatorka literarnih prireditev. Objavila je sedem avtorskih leposlovnih knjižnih del, njen prevajalski opus pa obsega preko dvajset knjižnih prevodov poezije in proze iz slovenščine in poljščine v češčino. Objavlja v češčini, slovenščini, italijanščini, srbščini in poljščini.