Mladi želimo biti del Cerkve, le slišati nas mora in nam dati mesto

Cerkev na Slovenskem | 05.10.2018, 09:16 Nataša Ličen

Ob Sinodi mladih v Vatikanu smo obiskali dijake mariborske škofijske gimnazije Antona Martina Slomška, ki so razmišljali ob izhodiščih za sinodalni dokument. Nekateri nastali spisi so objavljeni v letošnjih Šentvoršcah.

Kaj mladi pričakujejo od Cerkve, kakšnih zgledov in pričevanj si želijo, kako jim pri oblikovanju njihove osebnosti lahko pomagajo duhovniki? To je bilo le nekaj poudarkov pogovora z dijaki Miho Vogrinom iz tretjega letnika, ter iz drugega z Markom Antonom Ramšakom ter dijakinjama Ano Vogrin in Evito Brdnik.

Cerkev

Miha: »Cerkev je ustanova, ki naj bi nam pomagala pri življenju po veri, da bi se čim bolj približali Jezusu in živeli po Svetem Pismu. Nas učila o veri, razlagala, kaj vera sploh je, zakaj je in da Bog res obstaja. Tako bi to vero lahko pokazali tudi drugim. Z vero odraščam od malih nog, aktiven sem v župniji, vera me spremlja na vsakem koraku. Mi, ki smo resnično verni, smo manjšina, zato je toliko boj pomembno, da vero bogatimo tudi s pomočjo Cerkve. Od Cerkve največ dobim, ko sem na tleh, v brezizhodni situaciji, ko je vera resnično še tisti zadnji klic na pomoč, na katerega se obrnem in dobim upanje za izboljšanje situacije, da se trudim še naprej in vem, da bo bolje, če ne prej, pa v nebesih. Mogoče bi se lahko izboljšalo kaj na področju svetih maš in več bi lahko bilo prireditev, kakršna je Stična mladih.«

Aktivno vključen

Evita: »V svojem razmišljanju sem se navezala na športnike in njihove treninge. Tako, kot njih krepijo vsakodnevne vadbe, tako nas vernike številni duhovni dogodki. Veliko mladih, ki ne obiskujejo cerkev vsak teden, je rado del recimo skavtskih ali animatorskih skupin, ko tudi preko njih spoznavajo življenje po veri. Treba je iti izven svojih meja udobja, s tem pridobivamo nove izkušnje. V Cerkvi bi lahko imeli še več dogodkov za mlade, treba nas je slišati, nas tudi uslišati in stopiti korak naproti, da bomo še bolj vključeni.«

Poti in sredstva

Mark Anton: »Cerkev se poskuša vključevati z novimi načini v širše občestvo. Papež s pisanjem na Twitter gotovo pomembno premika meje. Tudi, če uporabljajo druga orodja, pa ne smejo pozabiti na bistvo, sporočilo in namen socialnih omrežij mora ostati zvest nauku. Sodobne tehnologije nas zavajajo, na njih se predstavljamo v lepši luči. Vsiljeno nam je mnenje o popolnosti. Biti moramo preudarni in skrbno izbirati vsebine. Med poglavitnimi problemi danes je tudi tratenje časa na socialnih omrežjih, se sploh ne zavedamo kako vsrkavamo kar nam ponujajo drugi. Tudi na socialnih omrežjih lahko najdemo skupine, ki delujejo za dobro drugih.«

Prihodnost

Ana: »Mladim se zdi prihodnost kar strašljiva, današnja družba ponuja veliko priložnosti, ki so si med seboj podobne, ampak mladi težko razbiramo med njimi, kaj je res dobro. Pri iskanju je velikokrat težava v strahu, dvomimo, če nam bo uspelo. Morda nam primanjkuje poguma. Ne upamo tvegati, ker redkokdaj, če ne uspe, dobimo novo priložnost, zato se odločamo za varnejšo pot, ker se bojimo neuspeha. Veliko je ljudi, ki strmijo samo za koristmi, kje so bližnjice, pogosto to ni dobra pot. Tudi papež nas spodbuja, naj se ne bojimo. Treba je gledati bolj na kratek rok, na sedanjost, ker se stvari okrog nas hitro spreminjajo. Bodimo pozorni na trenutno dogajanje. Tudi, če se nam kdaj zdi, da trenutna pot, po kateri hodimo, ne gre kot smo si zamislili, se včasih iz tega rodi še boljše, kot smo pričakovali. S tem Bog preseneča, nam daje novega zagona in poguma za premagovanje novih strahov.«