Med hindujske bogove dodati še kipce Jezusa in Marijo jim ne predstavlja posebnih težav

Svet | 04.11.2018, 07:00 Marta Jerebič

Msgr. Mitja Leskovar je eden od treh Slovencev, ki deluje v vatikanski diplomaciji. Nadškof Ivan Jurkovič je stalni opazovalec Svetega sedeža pri uradih Združenih narodov v Ženevi, msgr. Matjaž Roter pa je tajnik na nunciaturi v Kolumbiji. Msgr. Mitja Leskovar je pred kratkim zasedel mesto tajnika na nunciaturi v New Delhiju. Z njim smo se pogovarjali o njegovem delu in vernosti v Indiji.

V Indiji se je treba privaditi na višje številke ne samo na termometru, ampak tudi na številnih drugih področjih, tudi na cerkvenem. Povprečno se nedeljskih maš udeležuje 70 odstotkov vernikov. »V delhijski stolnici je Najsvetejše čez dan vedno izpostavljeno v češčenje. Večkrat se mi je primerilo, da sem bil tam okoli po opravkih in moram reči, da Jezusa tam nikoli nisem videl samega. Spovednice so bolj obiskane kot na Kranjskem, pa najbrž ne zato, ker bi Kranjci manj grešili. Lahko rečem, da je vera med katoličani precej živa in dejavna,« je povedal msgr. Leskovar.

V hinduizmu ljudje častijo na tisoče različnih božanstev, dodati mednje še Jezusa in Marijo jim ne predstavlja posebnih težav. Zadeva je katoličanom bolj jasna, zato v njihovih domovih hindujskih kipcev praviloma ne boste našli. Če lahko torej govorimo o sinkretizmu, ga je gotovo več s hindujske strani kot strani kristjanov, je še pojasnil.

V začetku septembra ste nastopili službo tajnika na nunciaturi v Indiji. Na to mesto ste prišli iz Berlina. Torej iz Evrope v Azijo. Kakšne očitne razlike opažate z vidika vašega dela na nunciaturi, pa tudi z vidika okolja samega?

Najprej en lep pozdrav Vam, gospa Marta, in seveda vsem poslušalcem radia Ognjišče.

Naj najprej odgovorim na drugi del Vašega vprašanja: okolje je tukaj predvsem gosteje poseljeno. Za primerjavo: München, ki je v Nemčiji tozadevni rekorder, šteje 4500 prebivalcev na km2, New Delhi pa 11.300. Tudi kvadratnih km se tukaj nabere več, tako da v mestu živi od 19 do 25 milijonov ljudi – odvisno od tega, kje potegneš mejo. Za razliko npr. od Berlinčanov so tu ljudje v glavnem religiozni, kar pa njihovih pobožnih šoferjev s kipcem npr. Shive ali Ganesha na armaturni plošči na žalost ne odvrača od nenehnega nepotrebnega in nam zahodnjakom nekoliko zoprnega hupanja.

Kakorkoli že, v Indiji se je treba privaditi na višje številke ne samo na termometru, ampak še na mnogih drugih področjih, tudi na cerkvenem. Katoličanov je tu res kakšen milijon manj kot v Nemčiji, ampak mnogi drugi - recimo jim cerkveni parametri – so višji: 174 škofij, trije različni obredi (torej poleg latinskega še siro-malabarski in siro-malankarski), okrog 100.000 Bogu posvečenih žena in deklet, ki so dejavne na župnijah, v šolah, bolnišnicah, ambulantah, sirotišnicah in še kje. Tudi bogoslovcev je tu v primerjavi s sekularizirano Evropo razkošno veliko. Ena razlika je tudi v tem, da nemški katoličani vsako leto velikodušno zberejo precejšnje vsote za pomoč ljudem po svetu, kamor sodita tudi Indija in Nepal. Del teh sredstev se na tej strani razdeljuje, in sicer deloma prav preko tukajšnje nunciature, kar vključuje preverjanje programov in spremljanje izvajanja različnih projektov. Pri svojem delu srečujem nekatere posebnosti tudi zaradi dejstva, da za škofovska imenovanja v tej deželi ni pristojna rimska Kongregacija za škofe, ampak Kongregacija za evangelizacijo narodov. Nekateri postopki zato tečejo malo drugače in se jih je seveda treba naučiti. Delam na tem.

Glede na to, da ste omenili tako veliko število ljudi, je potem tudi dela več? Koliko ljudi pravzaprav dela na nunciaturi?

Dela je zaradi vseh teh višjih številk več, vendar se razporedi med več sodelavcev. Na nunciaturi je nekaj čez trideset zaposlenih in moram reči, da so vsi zares zaposleni. Pred nekaj dnevi se je primerilo, da sta bila oba šoferja zasedena in sem za povratek z enega sestanka prosil za prevoz kar kolega z veleposlaništva El-Salvadorja. Sam si tukaj namreč še ne upam sesti za volan, ker je promet preveč podoben vožnji z električnimi avtomobilčki, kakršno na kranjskem poznamo z gostovanj potujočih cirkusov.

V Indiji je približno 20 milijonov katoličanov. Sliši se veliko, a to v državi pomeni manj kot 2 odstotka prebivalstva. Kakšen prvi vtis ste dobili o živosti njihove vere (tudi v primerjavi z nami Evropejci).

V Nemčiji se nedeljske maše v povprečju udeležuje okrog 10% katoličanov, v Sloveniji bi jih znalo biti nekaj čez 15%, pri čemer je v obeh deželah trend zadnjih let negativen. Ne tako v Indiji, ne tako… Mi pravijo, da je povprečje tu okrog 70%. V Delhijski stolni cerkvi, na primer, je Najsvetejše čez dan vedno izpostavljeno v češčenje. Nekajkrat sem bil tam po opravkih in Jezusa nikoli nisem videl samega. Tudi spovednice so tu bolj obiskane kot na Kranjskem, pa mislim, da ne zato, ker bi Kranjci manj grešili. Lahko rečem, da je vera med tukajšnjimi katoličani precej živa in dejavna.

Ogledala sem si že kar nekaj indijskih oziroma bollywoodskih filmov. Presenetilo me je, kako so bile na primer v barakah ali stanovanjih v revnih predelih na stenah obešene slike Marije in Jezusa, hkrati pa na mizici kipci hindujskih bogov (zlasti hindujskega boga uspeha – prepoznaven po slonji glavi). Je to običajno za Indijo?

V hinduizmu ljudje častijo na tisoče različnih božanstev. Dodati mednje še Jezusa in Marijo jim ne predstavlja posebnih težav, čeprav gre pri tem seveda za velik nesporazum. Zadeva je katoličanom bolj jasna in zato pri njih hindujskih kipcev vsaj praviloma ne boste našli.

Nunciatura v Indiji je pristojna tudi za Nepal, kjer je katoličanov približno 10 tisoč. Kakšen vtis ste dobili tam?

Hm, dokaj omejenega, ker sem bil tam samo tri dni. Opazil pa sem, da biti kristjan v Nepalu pomeni kakšno težavico več, ampak to niti ni tako novo: malo starejši poslušalci Radia Ognjišče so nekaj podobnega svoj čas izkusili na lastni koži in tudi danes kristjanom ni vedno z rožicami postlano. Vendar sem prepričan, da je Jezusovo sporočilo ena velika dobrina tudi za ljudi pod Himalajo.

Ufa, to je pa za novinca, kakršen sem jaz, kar težko vprašanje. Takole na hitro, po komaj dobrem mesecu bivanja med njimi, bi kot izziv za tukajšnjo mladino omenil predvsem dvoje: ohranjati in živeti vero v pretežno hindujskem oz. ponekod muslimanskem okolju, hkrati pa prepoznati nevarnosti praktičnega materializma, ki subtilno nastavlja svoje limance tudi v indijski družbi. Vsaj zaenkrat je mladim pri tem v veliko pomoč družina, v kateri je vernost ne samo deklarirana, ampak se odraža tudi v molitvi in v nekakšni duhovni »štimngi«, če mi je kot Gorenjcu dovoljeno uporabiti ta izraz.