VIDEO: Soglasniki so kost, samoglasniki meso, naglas pa dá dušo
Slovenija
V prostorih frančiškanskega samostana na Kostanjevici nad Novo Gorico so v petek zvečer s slovesno mašo v spomin patra Stanislava Škrabca ter sinoči slovesnostjo v novogoriškem kulturnem domu zaokrožili Škrabčevo leto. 6. oktobra je namreč minilo 100 let od smrti patra, ki je življenje posvetil ohranjanju slovenskega jezika in kulture. Na poseben način so se mu v polni dvorani novogrškega kulturnega doma poklonili njegovi sobrate.
Za izjemno bogat kulturni program, ki bi brez težav nadigral državne slovesnosti, sta scenarij spisali Samata Kobal in Nataša Konc Lorenzutti – slednja je doživeto posredovala tudi misli p. Škrabca. V kulturnem programu so sodelovali pianistka Sara Rustja Turniški, harfistka Erika Bersenda, baritonist p. Vid Lisjak, komorni zbor Grgar, dijaki umetniške gimnazije iz Nove Gorice ter že omenjena Nataša Konc Lorenzutti. S pesmijo in besedo so orisali bogato zapuščino, kot je dejal slavnostni govornik p. dr. Edvard Kovač, velikana slovenskega jezikoslovja in moža, ki je bil etično zavezan kleni slovenski besedi, urednika in pisatelja, duhovnega človeka ter redovnega manjšega brata. »Spoznanje p. Stanislava je, da bomo Slovenci obstali dokler bo v nas etična pokončnost. Če jo bomo ohranili bomo sposobni izražati tudi pristnost slovenske besede. Znali bomo izraziti tisto, kar je resnično med nami ter hkrati postati to kar govorimo. Če je ta lepa slovenska beseda povezana z ljubeznijo, potem postane tudi ljubezen zavezujoča in nam odpira prihodnost.«
Na slovesnosti, za katero že ves teden ni bilo več vstopnic, sta zbrane pozdravila tudi novogoriški župan Matej Arčon, ki je izrazil priznanje in podporo Škrabčevemu odboru in gvardijan frančiškanskega samostana iz Kostanjevice Niko Žvokelj. V nagovoru je spomnil, da prav v času smrti p. Stansialva poteka slovesnost, zato so se od njega poslovili na njim lasten način, s pesmijo »Ko bo zadnja ura bila«, ki jo je prepeval tudi provincial frančiškanov p. Marjan Čuden. »Šele letos sem na eni od razstav zasledil stavek od p. Stanislava Škrabca, kaj je to beseda. In pravi: »Soglasniki so kost, samoglasniki meso, naglas pa dá dušo.« To je pa večno. Tako tudi za naš čas, da imamo veliko spoštovanje do svojega jezika, mogoče še več, da imamo ljubezen do svojega jezika,« je dejal p. Niko. Da je prireditev nagovorila obiskovalce, sta potrdila Lenka in Gorazd. Oba sta podčrtala skrb za slovenski jezik.
