Ob razvezi je treba graditi nove vzorce odnosov, ni druge poti

Oddaje | 28.09.2018, 15:01 Nataša Ličen

Odhajajoči in zapuščeni so med razvezo v bolečem procesu. Treba je razumeti njuno nasprotovanje drug drugemu, zakaj sta v obrambnih položajih. Pomembno je da pri sebi definirata, katero vlogo igrata v kateri situaciji, sta užaljena deklica, prizadeti fantek, ali žena, mama, mož in oče. Dovolimo jima, da se na novo spoznata, da prepoznata dinamiko, ki ni bila funkcionalna . Če pride do ločitve, to ni poraz, ne nalagajmo razvezanim dodatne krivde, s katero se tako ali tako že soočajo, dajmo jim priložnost, da gredo lahko naprej. 

Ne nalagajmo jim krivde, omogočimo jim odgovornost.

Razveza je lahko tudi priložnost za nov začetek. Milena Svetlin, družinska in zakonska terapevtka, kandidatka za doktorski naziv na Teološki Fakulteti, kjer raziskuje proces predelave razveze z vidika čustvenih kompetenc posameznikov, kako se spopadajo s stresom, opazuje čustvene zlorabe z vidika žrtve in storilca, velik del doktorske disertacije pa namenja procesu odpuščanja kot izhodu iz procesa ločitve in začetek nove poti v življenju. »Ločitev ni moderen pojav, veliko manj ločitev je v času vojn, gospodarskih kriz in v podobnih preizkušnjah, ko ljudje vedo, da morajo za preživetje držati skupaj in si pomagati ter sodelovati. Veliko več ločitev med zakonskimi pari je v tako imenovanih mirnih časih. Polovica ločitev je v zakonih, ki trajajo dlje od petnajstih let, torej pri parih, ki so v dolgo v zvezi.«

Ločitev je še vedno tabu

»Na razveze imamo različne poglede, pogosto obtožujemo ali očitamo posameznikom, da niso naredili dovolj. Ne razumemo tistih, ki se ločujejo in ne razumemo njihovega čustvenega sveta.« Zakaj pride do razhoda v odnosu?

Čustvena kompetenca je sposobnost našega čustvenega »procesiranja« ob določenih dogodkih. »Se pravi, pojasnjuje Milena Svetlin, ali znamo in zmoremo sprejeti čustva, se lahko skozi občutja pregrizemo, jih lahko »prečutimo« in kako iz tega ven izidemo. Se lahko sprejmemo v vseh teh občutjih? Ta sposobnost izhaja že iz prvih dni življenja. Čustvene kompetence se razvijajo, to je vseživljenjski čustveni razvoj, ki gre po korakih, teh pa ne moremo preskočiti.« Če želimo v svojem odnosu nekaj narediti dobro, boljše ali drugače, se je mogoče vrniti na stopnico, ki smo jo preskočili, predelati čustvo, in potem gremo lahko šele naprej. To je mogoče. Če določenih stvari v otroštvu nismo dobili, lahko to nadomestimo v odrasli dobi. Gre za odločitev. »Tudi v zakonu lahko naredimo veliko, vprašajmo se kaj je pomembno, kaj je višji cilj. Kaj je naš interes v zakonu? Kaj smo pripravljeni tolerirati in česa ne. Ni prav in narobe. Treba je stopiti iz okvirjev in preseči lastne omejitve, vsi jih imamo, nihče v otroštvu ni dobil vsega. Raziskave kažejo, da mame, v vsem kar dobrega naredijo za svoje otroke, storijo le približno dvajset odstotkov tistega, kar si želi otrok. V ostalih osemdesetih odstotkih pa imajo možnost, da gradijo ali rušijo odnos.«

Čustva sporočajo in opozarjajo

»V današnjem času se vse bolj ustvarja kultura strahu. Ljudje imamo strašen strah pred izzivi, žalostjo, jezo, trpljenjem in podobnimi čustvi. Ampak, če se z njimi ne soočimo, jih odrivamo in se jih bojimo sprejeti kot del sebe, nas slej ali prej ujamejo. Čustva je potrebno sprejeti kot del sebe, potrebno jih je predelati, preoblikovati, jim dati novo vrednost, ni druge poti na poti čustvenega razvoja, izhoda iz travmatične situacije in napredka v osebnem in čustvenem razvoju.«

Ločitev ima več nivojev

»Najprej pri razvezi nastane velik čustveni vrtiljak, kjer se različna občutja, kot so strah, žalost, izdaja, zavrženost, sram, krivda, hitro izmenjujejo in nas lahko popolnoma preplavljajo, skoraj nemogoče se je v prvem letu po razvezi soočiti z ločitvijo, postopoma, šele s časom pride do procesa ločitve na globljih ravneh človeka. Najprej se posamezniki soočajo s čisto konkretnimi problemi. Na primer, kako bom organiziral svoje življeneje, kako bom na novo ustvaril eksistenco, kako bom sploh preživel? Tukaj so usmerjeni predvsem v razumske sfere, treba je sprejeti veliko odločitev in ni časa za razmišljanje o čustvih. Po drugem letu, ko življenje steče nekako po ustaljenih tirnicah, pa pride še do čustvene ločitve ,pozneje še do ločitve na nivoju telesnih občutij. Telo je tisto, v katerem so občutja najgloblje zapisana. Peto ali šesto leto pa lahko rečemo, da začnemo ločitev na področju starševstva. To je popolnoma drugačen nivo ločitve, je veliko težji kot partnerska ločitev. Za otroka je dobro, da oče in mama ne govorita drug o drugem, ne lepo in ne grdo, ker otrok pozna resnico. Drug drugega naj ne učita, kako biti mama, ali kako biti oče. Kaj otrok s tem pridobi ali izgubi? Veliko. Nima ne mame, ne očeta. Ima samo dva ranjena človeka, ki ne vesta kaj bi drug z drugim. In, zanju poskrbi otrok. To pa je krivica, ki jo mama in oče naredita otroku. Trea se je umiriti in poiskati cilje, ki presežejo bolečino razhoda. Mama naj krepi materinstvo, oče naj krepi očetovstvo. Ne bojmo se usmeriti pogleda vase, se sprejeti v polnosti kot dobro osebo, ker to smo, že samo zato, ker smo ljudje. Naklonimo si ljubezen, poiščimo pomoč in se učimo. Na ta način bomo sposobni lažje sprejeti nove izzive in z manj napora procesirati vsa občutja, ki jih življenje prinese. Otroci so tega vredni."