Misli ne tečejo tako kot krvni obtok
Oddaje Nataša Ličen
V življenju so vsa čustva pozitivna, res, da nekatera doživljamo kot prijetna, druga ne. Ob čustvih se vprašajmo, kaj je v ozadju. Jezni odziv nam nekaj sporoča, vprašajmo se, kaj. Ne moremo učiti otrok, naj sledijo samo sreči. Kaj pa je sreča?
»To so drobni mikro trenutki dobrega počutja, drugače pa imamo vsi vsakodnevne probleme, zato ne učimo naše mladine, da problemov ni in da moramo biti samo srečni. Ker to preprosto ni res.« Tako je odgovorila na vprašanje za Mladoskop ena od soustanoviteljic Maratona pozitivne psihologije, ki bosta v Ljubljani 13. oktobra in v Mariboru 17. novembra.
Nasmejani obrazi na socialnih omrežjih pogosto zavajajo
Dr. Blanka Tacer: »Ljudje smo sami sebi pogosto največja ovira. Postavimo si cilje, a nas potem kar nekaj zadržuje, da bi ta korak naredili, obide nas strah in nam zmanjka poguma. Kaj bodo rekli pa drugi, če mi ne bo uspelo? Tudi med mladimi je tako. So precej zaskrbljeni glede svoje prihodnosti. Tako zelo je danes pomembna zunanja podoba, ki jo imamo na družbenih omrežjih, biti moramo čim bolj popolni, nasmejani, srečni, objavljamo fotografije s počitnic, in imamo občutek, da vsi samo uživajo v življenju. Hitro lahko zapademo v občutek, da naše življenje ni dobro, življenje ostalih pa je super in popolno. To vodi v negativistično razmišljanje, da prihodnost ni najboljša in da pri tem ne morem narediti ničesar.«
Zakaj se ujamemo v lažen prikaz realnosti na socialnih omrežjih?
»Zamislimo se nad svojimi odzivi. Mogoče se kakšen dan ne počutimo najbolje, a se za fotografijo vseeno lepo nasmejimo. Veste, koliko je še takšnih? Nismo edino, ki nas je strah. Kaj je sploh pogum? Tudi uspešne ljudi je strah, a se kljub temu lotijo stvari, gredo v izziv, ker želijo videti rezultat. Zato svetujem, ne ustrašimo se lastnih strahov. Nisem pogumen, če me ni nikoli strah, pogumen sem, ko kljub strahu nekaj naredim. Ta misel mi je zelo všeč«, pravi dr. Blanka Tacer.
Kako se začne pot spremembe?
»To ni nikoli končano delo, življenje je kot maraton. Ne moremo deset let mirovati, potem pa pričakovati, da bomo uspešni na maratonu. Delati je treba na sebi ves čas. Nikoli ne bo tako, da bi se nam z enim predavanjem, z eno knjigo ali tečajem življenje spremenilo za sto osemdeset stopinj. Ljudje, ko se razvijamo, gradimo koščke. Po določenem času, ko pogledamo nazaj, vidimo, kako drugače danes vidimo stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Ker smo šli skozi razvoj, danes nanje gledamo z drugega zornega kota, ker je tudi naše razmišljanje spremenjeno. Vedno se lahko vprašamo, kako lahko naredimo drugače? Trenirajmo svoje možgane, da ne bodo vedno delovali po ustaljeni rutini.«
Mag. Nastja Mulej: »Z nikomer se nočem primerjati. Raje si rečem, vedno boljše je in hkrati, lahko bi bilo še boljše. Kaj je pozitivna psihologija? Predstavljajte si, ko ste pred izzivom, težavo, problemom, si ne ponavljajte rutinsko, joj, pa zakaj spet jaz, kako je to mogoče, zakaj se dogaja meni, ne postavite se v pasivno vlogo žrtve, ampak, tu je trik, zavestno usmerite svoje misli, in si recite, toliko težav sem že uspel premagati v življenju, kaj vse mi je že uspelo, česa vsega sem sposoben, kakšne vrline vse so v meni, torej je pred menoj samo še en izziv, ki sem ga sposoben rešiti.«
Hudič rajskega vrta, te sosedove bolj zelene trave
»Človek naravno v sebi čuti potrebo po primerjanju. Kaj imajo drugi, česar jaz nimam, pa bi si morda jaz bolj zaslužil. To je hudičevi občutek primerjave. Takšno razmišljanje moramo zavestno utišati in se primerjati le sami s seboj. Kakšna sem danes v primerjavi z včeraj, kaj sem danes v primerjavi pred desetimi leti, tekmujmo samo s seboj. Tega se držim tudi sama. Ne iščimo nedosegljivega, nismo žrtve, ampak smo akterji, ki se zavedamo, da naše misli, naša dejanja premikajo svet.«
Naučimo se misliti drugače, bolj optimistično in ustvarjalno
»Zmotno je mišljenje, da se razmišljanje odvija spontano, tako kot kroži kri po žilah. Svoje misli usmerjamo sami. Zavedati se moramo, da smo se prepustili črnogledim mislim, ki se vrtijo v krogu in to presekati, kar ni lahko. Razmišljanje je veščina. Zahteva urjenje, učenje, vajo, trening, dokler ne postane samoumevno. Malo po malo reprogramiramo svoje možgane, malo po malo smo nadzorniki in usmerjevalniki svojih misli. Svoje bolj ali manj rutinske možgane ne moremo spremeniti čez noč.«
