Moto katehetov: »Naj stane karkoli, nebesa morajo biti naša«

| 21.09.2018, 10:33 Rok Mihevc

Za mnoge otroke se je poleg šolskega začelo tudi veroučno leto. Kaj verouk pomeni za otroka in kaj za njegove starše? Je to le ena izmed dodatnih obšolskih dejavnosti ali kaj več? Je treba pisati teste ali se pri tem prepustiti kako drugače? Na vsa ta vprašanja je v Svetovalnici odgovoril župnik iz Preske pri Medvodah Jure Koželj.

Uvodoma se je duhovnik Jure Koželj spomnil svojih veroučnih let in začetkov v otroštvu v domači župniji Tunice pri Kamnku. »V spominu imam lepote druženja, s prijatelji in župnikom. Bilo je zelo sproščeno, sedeli smo za krušno pečjo in župnik je pripovedoval o Jezusu in odnosu, ki ga je imel z njim. In to sem ponesel v življenje.« Zato se mu zdi pomembno, da verouk ni le podajanje verskih resnic, ampak je predvsem učenje odnosa z Jezusom oz. božjega načina življenja. »Jezus je vir življenje in če tega ne živiš, življenje iščeš drugod.«

V njegovi župniji imajo 200 veroučencev, kar je za tako faro lepo povprečje, pojasnjuje Koželj. »Pretiranega tarnanja s strani otrok ali staršev ni, je pa res, da nisem pripadnik tipičnega načina verouka, podoben šolskemu sistemu. Ker vsi otroci in mnogi starši osebnega odnosa z Jezusom nimajo, jih ne smem obravnavati na način, kot da so vsi srečali Jezusa tako kot jaz ali drugi kateheti.«

Katehet naj vsaj malo pozna družino

Če vidimo, kako otroci živijo, kam vse jih svet vabi in kako mikavne so ponudbe sveta, tudi lažje razumemo, če pride do tarnanja ali nasprotovanj, je prepričan. Zato meni, da mora katehet stalno razločevati, od kod vse to prihaja. »Duhovniki imamo možnost, da poznamo starše in družine in čim bolj poznamo dogajanje v njihovih dušah. Če začutim, da so zaprti, sem zagotovo poklican, da jim pomagam iz te nesvobode in potem največkrat najdemo skupno pot.« Kateheti v župniji se srečujejo tudi na rednih sestankih, kjer si podelijo težave in se pogovorijo.

Ocene in preizkusi znanja – je smiselno in koliko je pomembno?

»Pri našem verouku smo dogovorjeni, da če otroci sledijo in naredijo, kar se zmenimo, ne pišemo nobenih preverjanj. Če pa začutim, da ni tako, je to vzvod, da jih vsaj malo prisilim k temu, da odprejo knjigo in se kaj naučijo.« Je pa pri mnogih otrocih verouk edini stik z Bogom in takrat je po besedah našega sogovornika katehetom težko. »A vsaj takrat jih imam in so z menoj in jim lahko nekaj dam. Je pa težko, ker pri verouku je moja oz. božja beseda, pri maši pa je živa navzočnost Boga. Povem jim, da mi je bolj pomembno, da gredo k maši, kot k verouku, a je ravno obratno. Tu pa vidim, da če hoče človek polno živeti, potem potrebuje odnos z Jezusom.«

Kateheza Dobrega pastirja

...je oznanjevalni pristop k verski vzgoji otroka, ki spoštuje njegove verske zmožnosti. Ta način poteka tudi v župniji Preska, je povedal Koželj. »Do te metode imajo župniki različen odnos, zase pa lahko rečem, da mi je v redu in sem jo vesel. Veliko je materialov in otroci lahko veliko vidijo, začutijo... Katehet uprizori odlomke in Sv. Pisma in otroci se sami počasi potapljajo v sporočilo božje besede in sv. Maše. In zanimivo je, kako sami pridejo do sporočila.«

Družinska kateheza

...je v Preski prišla s strani župljanov, ki pomagajo, naredijo program in nato skupaj z župnikom delajo. »Vesel sem, da družine pridejo in jim skupaj oznanjam Jezusa. Začnemo z molitvijo v kapeli in to se mi zdi ključ do vrata naših src. Ključno pa je, da so zraven starši, kar sicer pogrešam pri rednem verouku – sodelovanje staršev. Ko otroci vidijo, kako ati in mami živita odnos z Jezusom, je to zame najboljši evangelij.«

---

Oddajo je pripravila in vodila Tanja Dominko.