Oče oškodovanke v primeru Klopčič: »Če potrebuješ denar, je Cerkev pravi naslov za to.«

| 20.09.2018, 08:45 Rok Mihevc

Spolne zlorabe so zločin, kot je že večkrat poudaril papež Frančišek. Zanje morajo odgovarjati vsi, ki te zločine zagrešijo ali prikrivajo. Žal pa se je tudi v Sloveniji že zgodilo, da je kdo (iz njemu lastnih razlogov) koga lažno obtožil.

Časopis Dnevnik je pred dnevi poročal (4. 9. 2018), da je tožilstvo umaknilo obtožbo zoper vzgojitelja v ljubljanskem vrtcu, ki ga je kolegica zaradi suma spolne zlorabe otrok naznanila ravnateljici. Tudi sodna izvedenka je njegove vzgojne metode ocenila za primerne. Vrtec ga kljub temu ne želi nazaj v službo.

Razlika v poročanju je očitna. Ko gre za duhovnika, je ta omenjen z imenom in priimkom. V zadnjem času pri nas odmeva primer duhovnika, nekdanjega župnika v Preski pri Medvodah Franca Klopčiča. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je marca lani v celoti oprostilo obtožb, saj ni našlo niti enega materialnega dokaza, da je res spolno zlorabil osemletno deklico. Oškodovanka je dogodek opisala, kot da se je zgodil v njenih sanjah. Ni povsem jasno, kje in kdaj naj bi se sploh zgodil, priče pa so to opisovale povsem drugače kot oškodovanka. Višje sodišče mu je letos brez ene same obravnave na sodišču prisodilo štiriletno zaporno kazen. Oba odvetnika sta na to sodbo vložila pritožbo, tako da je primer sedaj na vrhovnem sodišču.

Klopčič: Stigma bo ostala za vse življenje

Za naš radio je spregovoril Franc Klopčič, ki je med drugim opravil poligraf, da bi se opral suma storitve kaznivega dejanja. »Najprej naj povem, da vsako spolno zlorabo smatram za zavrženo dejanje. Želim pa tudi povedati, da tega, zaradi česar me tožilstvo preganja, nisem storil. To sem v sodnem postopku podkrepil s tem, da sem ves čas polno sodeloval s sodiščem in dokazoval svojo nedolžnost in to podkrepil z dokumenti, fotografijami in drugim gradivom. Za ilustracijo naj povem, da je tožilstvo večkrat spreminjalo sam čas domnevnega kaznivega dejanja. Tudi kraj ne obstaja takšen, kot je bil opisan, ker verjetno nobeno župnišče nima posebnega prostora za pripravo na sveto spoved. Aprila 2015 sem opravil poligrafski test z ameriško licenco, ki je pokazal z najvišjo stopnjo verjetnosti, da tega, kar mi je očitano, nisem storil. Marca 2017 me je sodnica oprostila vsakršnih obtožb na ta račun.«

Kot pravi, vse te preizkušnje sprejema v luči Kristusovega duhovnika. »Jezus pravi, če vas preganjajo, vedite, da so mene preganjali preko vas. Gre za poteptano dostojanstvo, dobro ime, gre za enormno škodo. Hvaležen sem za vse, ki me podpirajo, zaupajo, mi stojijo ob strani in molijo. Visoko ceno sem moral plačati na moralno čustvenem nivoju z vsemi daljnosežnimi posledicami v zvezi z duhovnim poklicem in kot človek na personalno emotivnem nivoju. A tudi pravnomočna oprostilna sodba mi v celoti ne more povrniti dobrega imena in me oprati obrekovanja. Določena stigma bo žal ostala vse življenje.«

Odvetnika: Odločitev višjega sodišča, ki je razveljavilo oprostilno sodbo, je nezaslišana

Oškodovanka je dogodek opisovala, kot da se je zgodil v sanjah in da je bila dolgo časa v psihiatrični ustanovi. Odvetnik Jože Hribernik je povedal, da je to, da se motnja pokaže mnoga leta po stresnem dogodku, precej redek pojav. »V konkretnem primeru je preteklo več kot 11 let. Takšno dolgo obdobje bi bil neverjeten precedens v svetovni medicinski literaturi. Vsake sanje, tudi s travmatično vsebino, zunanjemu svetu niso dostopne, torej niso objektivno preverljivo dejstvo. Oseba, ki trdi, da je nekaj sanjala, se je lahko zmotila, je lahko pomešala, sestavila nepovezane sanje v zgodbo ali si jih je izmislila. Problem je, ker nihče ne bi mogel izpodbijati trditev, da je imela oseba sanje s prav določeno vsebino. Sodbo naredi povsem neprepričljivo.«

Okrožno sodišče je tako Klopčiča oprostilo, višje sodišče pa ga je obsodilo. Hribernik se podobnih primerov ne spomni. »Sodnica prve stopnje je napisala izvrstno sodbo, natančno je vse obrazložila in k temu ni bilo kaj dodati. Odločitev višjega sodišča, ki je to oprostilno sodbo razveljavilo in Klopčiču naložilo 4 leta zapora, pa je bilo za nas šokantno in nezaslišano. Zdi se, kot da imamo v tem trenutku, ko se govori o pedofiliji v Cerkvi, potrebo po nekom, da kažemo s prstom nanj. To je nedopustno.«

Na vprašanje, kako je sodišče obravnavalo terapijo, ki jo je oškodovanka prejemala v psihiatrični ustanovi, je odvetniška kandidatka v Hribernikovi odvetniški pisarni Monika Poje povedala, da je treba v zvezi s tem izpostaviti stališče pritožbenega sodišča, da sámo izpoved oškodovanke, verodostojnost in spreminjanje njenih navedb ni ocenjevalo kot relavantno. »Mnenje psihiatrinje Tomorijeve je upoštevalo samo v odsekih, ne generalno, in napisala je mnenje v smeri, ki je razbremenjujoče za Klopčiča. Tu terapija oškodovanke in njene družinske razmere, ki so bile problematične, višje sodišče ni upoštevalo, ni dalo nobene teže in argumentov."

»Če potrebuješ denar, je Cerkev pravi naslov za to.«

Obramba je razpolagala tudi s pričanjem soseda, ki je bil prijatelj očeta oškodovanke. »Pričanje je šlo v smeri, da je njen oče napeljeval, da če potrebuje denar, je Cerkev pravi naslov za to,« citira Pojetova. »Tudi oškodovanka je v terapijah najprej opisovala dogajanje doma, finančne težave in šele v drugem planu je omenila samo domnevno spolno zlorabo. To pa tudi samo po sebi veliko pove.« Tudi Hribernik je citiral navedbo očeta: »Ne vem, kako bi prišli do denarja, ampak najlažje bi bilo od župnišča, ker župnija vse plača.« 11 mesecev po tem pa se je pojavila zgodba s sanjami, ki jih je imela hčerka in prikrit finančni interes, da bi župnik Klopčič plačal »napad« na hčerko", pojasnjuje Hribernik.

Sedaj je na vrsti pritožba, ki vsebuje kritike napačnega ravnanja višjega sodišča, ki je sprejelo popolno drugačno dokazno oceno kot sodišče prve stopnje. »Ključna napaka sodišča je citiranje izvedenca Fridla brez lastne dokazne ocene. Laično povedano, je bil tu izvedenec Friedl sodnik. Višje sodišče je zatajilo in ključna pomanjkljivost sodbe je neugotavljanje objektivne možnosti storitve kaznivega dejanja.«