Učitelj, šola, pouk
»Ko primete za kljuko, blagoslovite razred in otroke, s katerimi boste preživeli dan«
Rok Mihevc
Šolske poti so oživele in tako smo se tudi v Svetovalnici posvetili prvemu šolskemu dnevu. Z nami je bila Helena Kregar, predstavnica Društva katoliških pedagogov in profesorica na Plečnikovi gimnaziji v Ljubljani.
Sprememba iz lagodnega počitniškega življenja v to, da je treba začeti organizirano živeti, je velika, je povedala Helena Kregar. »Prvi šolski dan je stresen za vse, otroke, starše in tudi za nas učitelje. Pogoltnemo ga kot grenko tableto, ki nekako mine, nato pa se veselimo rednega ritma.«
Biti učitelj je lepo, a je vedno zahtevnejše, ker so zahtevnejši tudi otroci in starši, pravi Kregarjeva, zato jo pri tem spremlja misel nadškofa Stanislava Zoreta »ko primete za kljuko, blagoslovite razred in te otroke, s katerimi boste preživeli šolsko uro«. Sistem je zahteven za učitelja, a kot pravi sama, se vse to nevtralizira z vzdušjem v razredu. »To je tako kot tableta; prinaša zdravje, čeprav je grenka.«
Na vprašanje, ali bi ji bilo lažje delati v katoliškem okolju, Kregarjeva odgovarja, da bi bilo gotovo bolje, »a po drugi strani se je treba zavedati, da je naše delo zahtevnejše, ker nimamo večine katoliško vzgojenih otrok. Naše poslanstvo je delati z otroki, ki prihajajo iz vseh svetov in mednje na neodkrit in sporočilen način vnašamo svet vrednot. To delo je zahtevnejše, a verjetno v nebesih višje šteto,« se pošali Helena Kregar.
Prvi šolski dan ima pravico imeti obsedeno stanje
»V marsikaterem materinskem srcu je skrb, kako se bo otrok vživel, ali bo našel prostor v razredu, ali se bodo travme nadaljevale, kako bo sprejet. Želiš si, da bi bil otrok srečen, da bi se lepo razumel, a vemo, da vedno ni tako. Danes bo McDonalds zelo zaseden, a to pripada k prvemu šolskemu dnevu, realnost pa se bo začela že jutri,« je v oddaji karikirala Kregarjeva in povedala, da se obsedenost kmalu spremeni v normalen življenjski ritem, ki naj ljudi osrečuje in ne spravlja v stres.
Učitelji si želijo, da bi starši prepustili otroka šolskemu redu in da vanj ne bi posegli. »Ker tak red zagotovo prinaša otroku določen uspeh, če si ga le želi. Starši pa morajo vedeti, da ne bo šlo vedno vse po njegovih željah,« pravi naša sogovornica, ki je opozorila tudi na to, da je današnja slovenska družina vse bolj podvržena željam otrok. »V šoli pa je to drugače in se mora otrok prilagoditi šolskemu redu, zato se marsikateremu to upira, saj šola poleg mnogih dejavnosti prinese tudi neprijetne, za katere se je treba spotiti, preživeti brez telefona, sedeti pri miru,...« Pri tem Kregarjeva spodbuja starše, naj otrokom povedo, da velja učiteljeva beseda, ki jo je potrebno upoštevati. »Če to naredijo s spoštovanjem avtoritete, ne zavijajo z očmi in se ne razburjajo, istočasno izkazujejo spoštovanje otroku, ker vedo, da bo tudi on to zmogel. Tako bo v vseh naših odnosih več razumevanja.«
Delati namesto otrok je napaka
Pri reševanju morebitnih krivic, Kregarjeva svetuje hierarhično pot - učitelj, razrednik, ravnatelj, šele nato inšpekcija. »Še lepša pa je pot, ko gredo učenci sami do učitelja in povedo, kaj jih je prizadelo. In taka pot spreobrne tudi nas.« Sama na krivice ne gleda kot na to, da se ne bi smele dogajati. »Če se otroku ne zgodi nobena krivca, je vprašanje, ali bo sam vedel, kdaj jo on naredi drugemu in ali bo zanjo sploh imel občutek. In ta občutek, »bil sem krivičen«, se mi zdi zelo vzgojen.« Kultura sedenja in pogovora je edina pot, ki rešuje težave, še spodbudno zaključuje Helena Kregar.
Oddajo je pripravil in vodil Jure Sešek.
