Saj nisem tako mislil

| 15.09.2018, 14:32

Navajeni smo bili, da se je pri nas doma dosledno govorila resnica, v pogovoru pa se je uporabljalo le očitna in preverljiva dejstva. Ne spomnim se, da bi otroci kdaj zalotili starše, da bi se nam lagali ali sfrizirali resnico, če tudi je bila neprijetna. Zato je bilo doma kdaj pa kdaj tudi malo panike, saj smo se venomer morali soočiti z življenjem, kakršno je bilo, mnogokrat zaradi lastne neumnosti in neodgovornosti tudi z izgubami. In kot smo rekli: pojesti je bilo treba tudi prismojene žgance. Zelo neprijetno.

Še danes se živo spominjam mame, ki je govorila: » Le pazi, laž ima kratke noge. Mehak nosek imaš, ne govoriš po resnici«. Da, tudi zardeli smo zaradi naših majhnih otroških prevar, ki so jih starši razkrinkali.

Isto zgodbo doživljam pri svojih vnukih. V trenutku , ko so zasačeni pri izmotavanju in prikrojevanju resnice, sledi lekcija. Saj je jasno, zakaj to počnejo: zato, da ne bi bilo potrebno nositi neprijetnih posledic svojih neodgovornih dejanj. No, v tem hipu nastopi vzgoja. Vzgoja z veliko začetnico. Popravni izpit je grenak in težak in poučuje, da vsakič, ko ga v življenju polomiš, izgubljaš in narediš korak nazaj. Samega sebe oškoduješ. Tako je v življenju nas navadnih ljudi. A ne tudi v politiki, ki postaja dobesedno narobe svet: za napake si nagrajen in povišan.

Mimogrede v teh dneh preberem še kakšen razpis za delovno mesto, takole iz interesa, saj sem sama že dalj časa upokojenka. Pade mi v oči, da je za vsa odgovornejša mesta potrebna solidna izobrazba, več let delovnih izkušenj, ne le površno zaslišanje in dvigovanje rok za kandidata, ki ga nekdo le z enim ušesom posluša. Prestati je treba več krogov preverjanj: strokovnega , psihološkega, vrednostnega in še poizkusno delo. Da ne bi dobili mačka v žaklju. Zdaj pa, ko smo končno dobili novo vlado, bi po sestavi parlamenta in ministrske ekipe dejala, da je delo politika pravzaprav najlažje v državi – lahko in za dobro plačo. Sedeti v parlamentu je pravzaprav nekakšno vajeništvo: saj se bodo naučili v štirih letih. Nič ne de, če ne bodo več izvoljeni – nekateri trdobučni ali preveč pošteni. Tisti t. im. sposobni pa se lepo smehljajo ali včasih resno in zaskrbljeno gledajo ter veliko govorijo. Vseeno kaj, samo da je količina besed obilna. Saj veste, za pridobitev te sposobnosti imamo odlično visikošolsko ustanovo: študente uči spretno pleteničiti, uči jih psihologije, kako ravnati z ljudstvom, da ga speljejo v svoje vode, uči jih zamegliti matematično logiko in odnos med vzrokom in posledico. In ko so končno usposobljeni, vedo, da je treba ljudi spraviti na najvišje obrate zavesti, da se odločajo kot v omami in pijanosti. Dragi moji: kako naj sicer razložimo besede, ki jih te dni slišimo v parlamentu?

Že pri sestavljanju vlade je Šarec na primer govoril enim nekaj , drugim drugo. Pomeni, da laže. Zakaj neki taka omahljivost, če misli resno vladati?

G. Erjavec mirno laže v intervjuvu na TV , da nima pojma, kakšen je namen natovih vojakov pri uporabi koprske luke. Čeprav je minister v odhajanju, si gospod privošči laž pri javnem nastopu. Pardon , saj je tudi novi minister za obrambo, ki seda na vojaški prestol v državi! Ljudje, strah me je, letina je slaba, večina orehov je piškavih.

Zabavno a hkrati žalostno je, ko berem naslednje geslo v križanki: »Napredni način življenja«. Pravilni odgovor se glasi: » Levičarstvo«. Takoj seveda pomislim na naše levičarje: so napadalni, provokativni, škodljivi, zavajajoči, lažnivi. Ali so to lastnosti naprednih pogledov na življenje?

Nadalje: sodniki človeka presojajo na podlagi lažnivih dokazov, ki jih posreduje policija, ga obsodijo in puste v zaporu nekaj let in ga nato tik pred imenovanjem vlade izpuste. Že davno smo spregledali, da na zalogo potrebujejo nedolžne, ki jih v trenutku potrebe uporabijo.

Kot pravilno izjavlja predsednik parlamenta, g. Dejan Židan, smo vlada eksperimentov, saj vsi nekaj govorijo in izjavljajo, nato pa naslednji dan rečejo: saj nisem tako mislil. Se bo že kako iztekel ta eksperiment.

Še nekaj jih je, ki govorijo drugače kot mislijo.

Šiško se sprehaja s 100 dedci po gozdu in dežju in pravi, da bo zajahal burjo, ki bo zapihala. Potem pa izjavi, da ni tako mislil.

Šarec napiše koalicijsko pogodbo – tako, tako -podjetniki se uprejo in nato hiti pojasnjevati, da ni tako mislil, oz. da ve, da se ne bo tako uresničevala kot je napisana.

Kordiš napiše twit, da bodo nacionalizirali in potem pravi, da ni tako mislil.

Dragi državljani Slovenije: ali ni skrajni čas, da začnemo govoriti tisto, kar mislimo?

Ko gledam zvečer poročila in nastope naših državnih predstavnikov, ter poslušam njihovo izmikanje odgovorom, ne morem drugače, kot da rečem : »To ni moj svet«. Mislim celo, da to ni svet mnogih mladih ljudi, saj jih tudi moderna tehnologija ni spremenila v toliki meri, da jih ne bi nosile iste sanje, kot so nas v mladosti pred mnogimi desetletji. Res je, da smo se z lažjo srečevali tudi v prejšnjem sistemu. Z lažjo oz. prikrivanjem resnice. A potem smo mislili, da gremo na bolje, da je predstave konec. Zastor se je razprl in začela se je enako pretresljiva predstava.

Vsi smo imeli starše, ki so nas vzgajali. Tudi sedanji politiki. Zato je umestno vprašanje, kakšne vzgoje so bili deležni, da se danes tako vedejo. V zgodovini so se sistemi, ki so bili zgrajeni na laži, sesuli. Laž je tudi na osebni ravni kot mlinski kamen za vratom: zaradi nje se pogreza odnos moža do žene, maže se odnos do prijateljev in zato moraš poiskati znova in znova sebi enake. « S sebi enakimi« je oznaka, ki najbolje ustreza današnji politični združbi v Sloveniji. Brezobzirni, egocentrični, komolčarji, nesamokritični glede svojih sposobnosti bodo plenili našo skupno malho. Skrajni levi, ki pa očitno ne mislijo resno sodelovati pri vodenju države, zavestno provocirajo in počno kaos. In v kaosu bodo odlično uspevali: ne na izpostavljenih ministrskih položajih, temveč na sekretarskih, kjer jih novinarji redko obiščejo in zahtevajo pojasnilo za njihova ravnanja.

Bojim se, da bomo v bodočnosti na obeh straneh poslušali večno mantro: saj bo v praksi vse drugače. Eni bodo rekli: saj nismo čisto tako mislili, nekateri se bodo umaknili, ignorirali bomo odločitve države in živeli svoj vzporedni svet. Tega si res ne želim. A kljub vsemu , kar se dogaja, nikar ne omagajmo v svoji ljubezni do resnice in govorimo tako kot mislimo. O vseh vprašanjih!