Nataša Ličen in dr. Jože Ramovš
Kako se imeti lepo
Oddaje Nataša Ličen
Področje sožitja, kako živeti drug z drugim, da nam bo lepo in bomo uspešni, je razvojno v zaostanku. Evropska kultura je dve stoletji razvijala tehnologijo za materialni standard in za telesno zdravje. To je zelo napredovalo. In, je dobro. Na kakovost sožitja, na razvoj osebnosti za dobre medsebojne odnose, pa smo pozabili. Na Inštitutu Antona Trstenjaka razvijajo programe za kakovostno staranje in za lepše sožitje v družini in širši skupnosti.
Učimo se iz dobrih izkušenj in učimo se obdelovati slabe
Dr. Jože Ramovš: »V Sloveniji imamo panično psihozo nezadovoljstva. Ko je treba, že stopimo skupaj. Razdiralnost, pesimističnost veje med nami. Zakaj ne delamo na kakovosti sožitja v družini, službi, družbi, narodu, Cerkvi, takrat, ko je za to ugoden čas? V tem je vendar moč naroda. Slovenci, kot mnogi drugi narodi, se ne učimo uporabljati orodij za boljše sožitje. Režimi so, eni boljši, drugi slabši, krivi predvsem po tem, da ljudi usmerijo, ali pa ne usmerijo, na smiselno življenjsko pot, na razvoj. In, nas, Slovence, že 150 let usmerjajo v razdiralnost, da grizemo sami sebe in drug drugega. Na Inštitutu se trudimo razvijati orodja, ki nas izvijejo iz tovrstnega mišljenja.«
Antropološka in psihološka znanost o človeku se je v zadnjih petindvajsetih letih usmerila v iskanje, kaj imajo skupnega tisti, ki jim gre dobro, v družini, službi in družbi. Od pozitivnih se učimo in tam zbiramo spoznanja. To je lepo raziskovanje. Ko nekaj spoznamo, je treba narediti orodja, da spoznanja lahko uvedemo v vsakodnevne odnose.
Ko hobiji nadomestijo sožitje, je to omama.
»Hobiji so dobri, a niso nadomestilo odnosov. Številni starostniki, ki ne sprejemajo svoje vloge starajočega, se vdajajo begu in omami.« Zlorabljajo pijačo, tablete, in se vdajajo drugim oblikam pretiravanja. Mlajši opazujejo, kako starostniki živijo. »Če se ne najdemo v vlogi staranja, starajočih zakoncev po sedemdesetem letu starosti, potem mlada generacija nima upanja, ne identitete (slovenske, krščanske, in ne človeške). V sebi ne bodo čutili, da se splača.«
Pozno srednja generacija naj dela na kakovosti lastne osebnosti in za lepše sožitje. Če bomo vložili v lepše sožitje vsaj pol toliko, kot smo vložili v gradnjo hiš in svoje materialnosti, bo Slovenija čez petindvajset let izšla ob 50. letnici samostojnosti krepka, zadovoljna in veliko bolj srečna, kot je zdaj. Na tem je treba delati.«
Ločevanja duhov, izločanja, so nas učili v šoli. Vsepovsod smo poslušali, da so drugi, ki niso po naši meri, zanič. Pa ne drugi na drugem koncu sveta, ampak tisti iz mojega naroda, celo moje družine, ki niso narejeni po mojih željah, so zanič.
Povsod, kjer so ljudje združeni v skupnosti, imajo svoje vloge.
»Vlog se je treba učiti in pri tem dobro sodelovati.« Velika razlika pa je med družbenimi ali družinskimi vlogami. Vlogam, ki jih imamo v družbi, se daje v javnosti in v privatnem življenju veliko pozornosti. Pomislimo, koliko pogovorov se vrti okrog tega. Skoraj vse šole, zlasti v samostojni Sloveniji, so vzgojo za lepoto, likovne vede, telesno kondicijo in podobno, vrgli iz šolskega programa, usmerjene so le v izobraževanje. Družbene vlogo so zelo v ospredju.« V pogovorih pa se žal ne pogovarjamo dovolj o svojih zasebnih zanimanjih, počutju, interesih, o svojih hrepenenjih in podobnem. Začnimo v pogovore vse bolj vključevati pozitivne izkušnje iz svojih življenj. Če bi se starajoči zavedal svoje vloge in jo sprejel, pripovedoval dobre izkušnje, bi bili prijetni sebi in drugim. Naravne vloge, družinske, spolne, starostne, starševske, partnerske, gospodinjske vloge, imajo vrsto lepih in dobrih izkušenj, pripovedujemo si jih. "S tem se dviguje naše zadovoljstvo in nam je koža bolj prav", zaključi prof. dr. Jože Ramovš.
