O gozdu se moramo še veliko naučiti

Oddaje | 09.08.2018, 18:00 Nataša Ličen

Slovenijo prekriva več kot šestdeset odstotkov gozdnih površin. Sistematičen nadzor je nujen. Z gozdom je treba gospodariti, več različnih interesnih skupin je, ob izkoriščanju pa ga je treba znati tudi ohranjati. Naša domovina ima tudi pragozdne ostanke. 

Lahko smo ponosni, da imamo kljub onesnaženju in vse izrazitejšim podnebnim spremembam, še razmeroma dobro ohranjene gozdove. V njih raste enainsedemdeset avtohtonih drevesnih vrst. Prednikom smo lahko hvaležni za ohranjene gozdove, ki bi jih lahko izkoriščali po vzoru recimo Nemčije in še nekaterih drugih držav, kjer je bila sečnja zelo intenzivna.

Mag. Mateja Kišek o Pahernikovi Ustanovi, tudi sama je dve leti prejemala štipendijo s tega naslova in tako lažje dokončala magistrski študij gozdarstva na Biotehniški fakulteti, bo pa tudi pomemben vir financiranja njenega doktorskega študija: »Pahernikova ustanova je bila ustanovljena pred leti z namenom promoviranja in financiranja nadarjenih študentov s področja gozdarstva. Glavni namen Pahernikove Ustanove je implementirati sonaravni način gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji.«

Gozd je kompleksen eko sistem, niti približno ga ne poznamo tako dobro, kot si morda domišljamo. »O gozdu se moramo še veliko naučiti, ker je v njem veliko število različnih komponent, veliko rastlinskih, živalskih ter glivnih vrst in interakcij med njimi.« Mateja je mlada profesorica na Srednji lesarski šoli v Mariboru, kjer četrto leto izvajajo tudi program gozdarstvo, vanj je vstopila kot začetnica in pred leti v razvijanju šolskega in učnega programa orala ledino: »V veliko zadovoljstvo mi je delati z mladimi, resnično si pridobijo uporabno znanje, s katerim stopajo naprej v življenje. Gozd ima veliko funkcij, nekako jih delimo v 17 različnih enot, a jih je gotovo še več. Pri svojem delu sledim sonaravnemu načinu gospodarjenja z gozdom in to želim predstaviti tudi dijakom. Osrečuje me opažanje, da ko dijaki enkrat osvojijo to razmišljanje, povsem drugače delajo z gozdom. To se mi zdi najpomembneje. O gozdu ne moremo učiti le iz učbenikov, gozd je za nas najlepša učilnica, šola ima 80 hektarjev svojega gozda. Z dijaki skrbimo za te površine, pogozdujemo, opravimo sečnjo, spravimo les in se učimo tudi vseh ostalih procesov lesne proizvodnje. Pregledujemo in opazujemo gozd, pozorni smo na škodljivce, tudi na podlubnike, ki so velika težava.«

Lesnika

»V sklopu magistrskega študija in tudi naprej pri doktoratu je Lesnika moja tema, ukvarjam se z redko drevesno vrsto v Sloveniji, z njeno krhkostjo. Zmotno smo bili mnenja, da je Lesnika relativno še pogosta pri nas, vendar se je izkazalo drugače, ogroža jo predvsem njena nezmožnost obnavljanja na dolgi rok. Lesnika uspeva na svetlih rastiščih, zato jo najdemo na gozdnem robu, kjer pa pride do nevarnosti križanja z žlahtno jablano.«

Ljubezen do gozda

»V naši družini gojimo veliko spoštovanje do narave, na naši zemlji raste najdebelejše drevo v Sloveniji, kostanj, katerega obseg meri 11 metrov. Je zaščiten in nanj bedijo strokovnjaki. Ljudje se premalo zavedamo pomembnosti gozdov in po eni strani njegovega krhkega ravnovesja, ki se lahko hitro poruši. Mečemo odpadke, ne obnašamo se primerno, ne spoštujemo ostalih živih bitij, trgamo prevelike količine sadežev, plodov in podobno. Če gozd spoznamo, je tega početja manj, zato pa ljubezni ter spoštovanja do gozda več. Opazujmo gozdove in življenje ter spreminjajoče obraze v njem. Ljudje, po vse dni v službah, po mestih nimajo ne časa, ne moči za reden stik z naravo. To ni nič dobrega.«