Eka Vogelnik: Vsi smo ustvarjalci
Oddaje | 04.08.2018, 18:00 Nataša Ličen
Diplomirana arhitektka in slikarka Eka Vogelnik, ki polnih petintrideset let ustvarja na področju ilustracije, lutkarstva, scenografije, režije in kostumografije, je tudi pisateljica in producentka, je bila naša sogovornica v oddaji Naš gost.
35 let umetniškega ustvarjanja
Eka Vogelnik je vsestranska umetnica, v zadnjem obdobju najbolj dejavna na področju lutkarstva. »Kako izdelati glave lutk, kako lutkam vdahniti osebnost«, je zanjo velika stvar, ob kateri se pomiri in resnično uživa v delu. »V obdobju mojega ustvarjanja se je marsikatero delo tudi porazgubilo, po ustanovah, tudi v moji kleti. Dokler so predstave žive, ohranjamo red, ko se ne igra več, se stvari tudi zgubijo.« Retrospektivna razstava »Lutke v maskah« o delu Eke Vogelnik je gostovala v ljubljanski galeriji Kresija.
Učenka nadaljevalca Plečnikove šole
Znana umetnica je bila tudi njena mati Marija Vogelnik, ki je študirala pri mojstru Jožetu Plečniku. V življenju pa se je posvečala plesni pedagogiki. Materini poti je sledila tudi go. Eka, ki se je najprej vpisala k profesorju Ravnikarju, ker pa prvi teden ni prišel pred študente, se je prepisala v studio, kjer so nadaljevali Plečnikovo tradicijo, k prof. Bitencu. »Bili smo nekakšne črne ovce, ker so imeli takrat marsikaj povedati čez Plečnika in njegove učence. Zanimivo je, kako se je od tistih časov mojega študija do danes vse tako obrnilo.«
Osebni pristop in smisel za design je go. Eka najbolj izpostavila iz študijskih let. »Danes je vse drugače, včasih smo vse risali na roko, danes skoraj nihče več ne riše tako, vse je z računalnikom.«
Od ilustracije do lutkarstva
»Že od doma sem bila zastrupljena z ilustracijo, ki je bila včasih nekoliko zapostavljena, nismo bili cenjeni kot pravi risarji. Vzporedno sem ob svojem razvoju vedno razvijala tudi pedagogiko. V Črnučah, kjer sem dobila službo, sem zelo uživala pri delu z otroki, ki so zelo kreativni in od njih sem se veliko naučila.«
Ilustracije za več kot 40 knjig
»Slika na otroke močno vpliva. Po mojem mnenju je dobro, če je več različnih ilustratorjev. Kot smo različni ljudje, je prav, da so si tudi ilustracije različne. Različnost je dobra. Veliko sem hodila v kino, in ilustracij sem se lotevala na bolj filmski način. Tudi televizija, ki je močan medij, me je zanimala. Skozi prvi televizijski film, ki sem ga režirala in oblikovala sceno, Makalonca sem se veliko naučila o marionetnih lutkah.«
Otroci izgubljajo motoriko
»Spominjam se med snemanjem otroških iger, kako manj gibljivi so bili otroci iz urbanih središč. Če ni bilo ravnih poti, so kar padali. Čim se je teren dvignil, so izgubljali ravnotežje, otroci od drugod pa so brezskrbno plezali po drevesih in skakali. Te razlike so me zelo presenetile.«
Moje delo je zame igra
»Ko berem in raziskujem avtorjev tekst, ki je izbran za predstavo, razmišljam kako like v zgodbi prevesti v lutkovne osebe. Lutka je instrument, treba je znati delati z njo. To me zanima in veseli. S kreativnostjo se potrjujemo kot samostojno in enkratno bitje. Sreča je, če lahko ustvarjamo. Ustvarjalni smo lahko povsod, tudi skozi šport, znanost, kuharijo, … vsi smo ustvarjalci. Očitno to še danes ni vsem povsem jasno. Vsak potrebuje ustvarjalnost, če ne moremo biti, smo nesrečni in depresivni, ker nimamo možnosti izraza.«
