Odnos je dar drug drugemu

Oddaje | 23.07.2018, 13:48 Nataša Ličen

Kdor molči, devetim odgovori, pravi slovenski pregovor. Če ne znamo poslušati, nikogar ne slišimo, na koncu niti sebe ne. Pri vsakem pogovoru in odnosu je poslušanje in pripovedovanje uravnoteženo.

Jože Ramovš: »Pripovedovanje je zelo pomembno. Kako povedati, kar mislim in čutim, je velika umetnost. Pripovedovanje in poslušanje sta dve nogi, po katerih prihajamo drug k drugemu. Vsak pripoveduje zato, da bi ga nekdo slišal. Z zanimanjem in radovednostjo pa poslušamo tistega, ki pripoveduje, kaže, sporoča, poje, oddaja nekaj, kar nas zanima. Oboje se navezuje drug na drugega.«

Ni poslušanja brez pripovedovanja in pripovedovanje, če nihče ne posluša, je jalovo, v takšnem primeru je bolje molčati. »Zato je molčanje tudi tretja veščina sporazumevanja. Vsako molčanje je globoko poslušanje, je odprtost. Pa še nekaj je pomembno pri kakovostnem pogovoru, drugega je treba poklicati po imenu, ga/jo spoštljivo nagovoriti. Če drugega pokličem po imenu, v njem vzbudim zanimanje po pozornem poslušanju. Govoriti je treba ravno prav glasno in s pravim tempom ter razločno. Razločnost pa zelo trpi, če ne znamo delati pik. Bodimo jasni, ne delajmo ovinkov in pretiranih zavojev. Prilagoditi se moramo tistemu, kateremu pripovedujemo.«

Poslušanje 

»Nekateri imajo to navado, da drugim pogosto skačejo v besedo. Posebej z malimi otroki je tako, ko le- ti začnejo pripoved, jim skočimo v besedo in namesto njih nadaljujemo ali dokončamo stavek. S tem jih ne učimo samostojnosti, prav nasprotno. Treba je spodbujati, da pripovedovalec stavek dokonča.«

Govoriti je treba lepo

»Tudi tega se je treba učiti in trenirati. Pripovedovanje treniramo z branjem kakovostnih knjig in lepega besedila ter z branjem počasi na glas. Seveda tudi s pripovedovanjem. Ne »šparajmo« jezika. Če povemo, kaj mislimo in čutimo, nas bodo drugi lažje razumeli.«

Pogovor je odnos

»Osebni ali poslovni pogovor sta si različna. Poznamo tudi tržno in politično retoriko. V tržnem odnosu osebno ne rastemo, ampak zadovoljujemo to ali ono potrebo, po denarju ali kakšno drugo. Ljudje pa smo ljudje zato, ker rastemo, ker se razvijamo in smo čedalje bolj ljudje, zadovoljni s seboj in drugimi. Sami pa ne moremo radostno živeti, v sreči lahko živimo le v dobrem odnosu z drugimi. Dve tretjini odnosa sta odvisni od osebnega pogovora. Globoka sreča in radost pomenita, da radi živimo, da smo radostni. In, pri osebnem pogovoru smo v odnosu, kjer ni v ospredju iztržiti drugega, ampak nosimo sebe drugemu v dar in obratno. To je odnos.«