Naš gost: Novomašniki, 3. del

Slovenija | 02.07.2018, 09:27 Matjaž Merljak

Kako se novomašniki veselijo dela na župniji, katero področje delovanja jim je najbolj blizu, kaj pa menijo o spremljanju družin z otroki od krsta do obhajila - to so nam med drugim v tretji oddaji Naš gost z letošnjimi novomašniki povedali p. Vladimir Rufin Predikaka, Gašper Naglost, Benjamin Bevc, Janez Barborič, Tomaž Kunaver in Peter Kočevar.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč

P. Vladimir Rufin Predikaka (1980) prihaja iz Grajene v Ptuju, župnija sveti Jurij. "Šest let sem bil zaposlen, nato sem odšel v škofijsko bogoslovje, kasneje pa vstopil k redovnikom minoritom," svojo pripoved začne in nato podrobneje razloži, da se je po birmi oddaljil od Boga, prelomnica v življenju je bila smrt mame: "Takrat me je Bog spet pritegnil v cerkev, bolj intenzivno sem začel brati in premišljevati sveto pismo ter opazovati življenje duhovnika in Cerkev." Da bo vstopil v bogoslovje, se je odločil ob očetovi smrtni postelji. Ni pa še vedel, ali bo duhovnik ali redovnik.

V drugem letniku bogoslovja, na duhovnih vajah pred božičem v Nazarjah, je ob opazovanju in premišljevanju božje besede o tem, kako Jezus ozdravi gobavce, začutil klic v redovništvo: "Pritegnil me je kip svetega Frančiška, ki objema Jezusa."

Najbolj ga veseli delo z bolniki, že zdaj dela v bolniški pastorali v UKC: "Tam vidim, kako se Jezus dotika bolnikov, kako se kaže vera, tudi meni se je poglobila."

Najljubši svetnik: Mati Marija
Najljubša knjiga: Zaljubljenec
Najljubša pesem: Za teboj, Gospod
Najljubša molitev: Vzvišeni in veličastni Gospod
Nova maša: 15. julija v župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju

Jezus, Davidov sin, usmili se me

Gašper Naglost (1993) je iz Vipave v koprski škofiji. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Zaradi disleksije je imel nekaj težav z učenjem jezikov: "A ko smo ugotovili ta dar - jaz temu rečem dar - mi je bilo prav všeč. Na začetku sem spraševal, zakaj mi ne gre, a mi je postalo všeč, ko sem spoznal, da je to pač položeno v mene." Z družino so precej hodili v gore in to mu je dosti pomenilo. V osnovni šoli in na začetku gimnazije ni tako pogosto hodil k maši, nato je začel hoditi vsak dan, če se je le dalo. Bil je uporniški, a ko je dobil proste roke in je opazoval tudi svoje počutje, ko je bil pri maši ali ne, je začel redno hoditi. Med mašo je namreč začutil mir, po maši pa veselje.

Že od malega je opazoval duhovnike. V župniji so imeli dva starejša duhovnika, a to sta bila dobra lika: Janez Zupet in Franc Pivk, ki sta nanj zelo vplivala. A v Vipavi je bilo veliko duhovnikov, zato mu srečevanje z njimi ni bilo nič tujega. Klic se je razvijal "kot seme, ki raste - z božjo pomočjo in zaupanjem vanj."

Najljubši svetnik: vsi, od Janeza Vianneya do Janeza Pavla II.
Najljubša knjiga: Frančiškan v SS-u
Najljubša pesem: K tebi želim, moj Bog
Najljubša molitev: novomašni vzklik
Nova maša: 15. julija v Vipavi

Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane

Tomaž Kunaver (1984) je iz Novih Jarš v Ljubljani, župnija Sveti Križ. Po osnovi šoli in gimnaziji je študij nadaljeval na fakulteti za računalništvo in informatiko. Dan po diplomi je že odšel na 'srečanje' v Porto San Giorgio, kjer ga je neokatehumenska skupnost poslala v semenišče v Trst, ki je škofijsko, mednarodno in misijonsko. Klic ni bil enkratno dejanje. Že od začetka srednje šole se je spraševal, kaj je njegova naloga v življenju, za kaj je poklican. Imel je željo posvetiti svoje življenje Bogu, a ni vedel, kako to konkretno narediti. Privlačili so ga kontemplativni redovi (njegova sestra je klarisa), torej nekaj ekstremnega, radikalnega. Ko je imel 26 let in je končal študij, se je 'vrgel v Gospodove roke'.

Posvečen je bil 2. junija v Trstu, dan zatem je pri svetem Ivanu imel novo mašo v slovenskem jeziku, en teden zatem še v italijanskem, 17. junija pa v rojstni župniji sveti Križ. Na tej župniji v Trstu bo tudi ostal kot kaplan. Po šestih letih služenja tržaški škofiji bo možnost, da ga škof pošlje nekam v misijon po svetu.

Neokatehumenska pot je sad drugega vatikanskega koncila, to je del nove evangelizacije. Namen neokatehumenata je postopoma v že krščenih vernikih na novo ovrednotiti zakrament krsta in preko Božje besede in liturgije privesti posameznika k osebni odločitvi za Kristusa.

Najljubši svetnik: Janeza Maria Vianney
Najljubša knjiga: Svetnik in njegov demon
Najljubša pesem: gregorijanski koral
Najljubša molitev: psalmi

V vsem ljubiti in služiti

Benjamin Bevc (1987) je doma iz Cerkelj ob Krki, škofija Novo mesto. Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji se je leta 2007 vpisal v ljubljansko bogoslovno semenišče in dve leti študiral na Teološki fakulteti. Leta 2009 je vstopil v Družbo Jezusovo.

Pomembno vlogo pri odločitvi za duhovni poklic je imela družina in župnija. Starši so njemu in mlajšima bratoma predali vero, vsako nedeljo so hodili k sveti maši, zgodaj je začel ministrirati, kjer je tekmoval v zbiranju plusov za sodelovanju plusov, zato je kmalu začel vsak dan hoditi k maši. Pomemben preskok je bil v času birme, ko je "kdo ve zakaj začel osebno moliti in doživljati v notranjosti, kar je prej opravljal le navzven. V času srednje šole, pa je ob zgledu duhovnikov, ki so ga spremljali, spoznal, da je duhovniška pot morda tudi zanj. Pri jezuitih je večkrat opravljal duhovne vaje v tišini in to je bila zanj temeljna izkušnja tega, kar Bog je: da je neizmerna globina, da je ljubeči Oče in čutil se je nagovorjenega. Njihova drža odprtosti do Boga ga je pritegnila, zato je začel razmišljati o vstopati k jezuitom. Pomembno mu je bilo to, da gre za redovnike, ki živijo skupaj. Ni si namreč predstavljal, da bi kot duhovnik vse življenje živel in delal sam.

Dveletni noviciat je opravil v Genovi, nato pa je v Padovi študiral filozofijo. Formacijo je nadaljeval v župniji Ljubljana Dravlje, kjer je dve leti poučeval verouk, delal z mladimi in skavti, hkrati pa na Filozofski fakulteti študiral klasično filologijo. Leta 2014 je bil poslan na študij teologije na Jezuitske fakultete v Parizu. Aprila 2017 je v cerkvi sv. Ignacija prejel diakonsko posvečenje. Trenutno živi v Rimu, kjer na Papeški univerzi Gregoriana opravlja magisterij iz dogmatične teologije in patristike. Po posvečenju se bo vrnil v Rim, saj je na polovici dvoletnega študija.

Najljubši svetnik: Sveti Ignacij
Najljubša knjiga: Sveto pismo
Najljubša pesem ali glasba: Cantate de l'Apocalypse
Najljubša molitev: Vzemi, Gospdod, in sprejmi
Nova maša: 8. julija v Cerkljah ob Krki

Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil

Janez Barborič (1989) je iz Gorenje vasi pri Šmarjeti, v družini je šest otrok, po osnovni šoli je obiskoval Biotehniško gimnazijo v Novem mestu. V mladosti. ko je bil star devet let, ga je zaznamovala smrt očeta.

Ta križ, ki ga je Bog dal, je močno vplival na vso družino: "Je pomoč, da je družina začela bolj iskati Boga." Ni bilo lahko, tudi za otroke. "Jaz sem se jezil na Boga: Kako lahko to dopusti, če je dober?" Tako sem se oddaljil od Boga, a Bog nikoli ne zapusti človeka. Družina je vstopila na neokathumensko pot, ki je bila takrat prisotna v župniji, tam je bila ozdravljena rana jeze do Boga.

Po končali srednji šoli je šel na študij matematike na Ljubljano. Bival je v frančiškovem študentskem domu. Ves čas se je spraševal, kaj je božja volja zanj. Šel na romanje v Sveto deželo in tam je začutil božji klic: "Čutil sem se ponovno ljubljen od Boga." To je bilo na Gori blagorov. Med 9000 mladimi je klic v duhovnišvo začutilo 400 fantov iz neokatehumenske skupnosti.

Nato je vstopil v misijonsko semenišče v Pulju. To so semenišča, ki pripadajo neki škofiji, a pripadajo neokatehumenski poti. Trenutno jih je 120 po vsem svetu.

Njegova osebna želja je, da bi odšel v misijone. Sedaj pripada poreško-puljski škofiji.

Najljubši svetnik: Sveti Janez Maria Vianney
Najljubša knjiga: raje dela praktične stvari
Nova maša: 24. junij v Šmarjeti

Iskati skupno blaginjo, ki zares vključuje vse

Peter Kočevar (1989) je odraščal v Stranjah pri Brestnici v Posavju. V družini je sedem otrok, živeli so skupaj s starimi starši. Osnovna šola je bila na Blanci, 2004 pa odšel na gimnazijo Želimlje. "Vedno so mi bili pomembni vzorniki. Videl sem druge duhovnike, kaj so delali, kako so se poglabljali v duhovnost ..." V tem duhu se je njem rojeval Gospodov klic: "Bi rad šel do drugih ljudi." A to ni navdušenje, ta klic je treba poglabljati. Tri leta je bil pri slovenskih salezijancih, eno leto je bil tudi v Italiji. Študiral je teologijo, a nato spoznal, da biti redovnik ni zanj. Za eno leto je odšel na izmenjavo na južno Tirolsko, v Brixen. Pokrajina ga je navdušila. Tam so ga začeli spremljati jezuiti in to je bila zanj globoka osebna izkušnja z Bogom. Tam je nato vstopil v bogoslovje in lani pred diakonskim posvečenjem se je moral odločiti za vrnitev v domovino ali inkardinacijo v novo škofijo.

Nova maša ni običajna. Posvečen je bil 24. junija, 29. junija - na svoj godovni dan - pa bo v cerkvi sv. Miklavža v Meranu že pel novo mašo v italijanskem in nemškem jeziku. V domači župniji Brestanica bo 8. julija imel prvo javno mašo pri svojih ljudeh.

"Če postaneš škofijski duhovnik, je predpogoj, da ti je vse pomalo blizu. Izkušnje imam na različnih področjih, največ z mladimi in tudi z ostarelimi," pove pred svojim novim poslanstvom.

Najljubši svetnik: Sveti Janez Bosko
Najljubša knjiga: / (TV serija Um Himmels willen)
Najljubša molitev: Gospod, ti veš, ti vse veš, ti dobro veš, da te ljubim.
Nova maša: 8. julija v Brestanici