Njuna begunska pot se nadaljuje v večnosti

Slovenci po svetu | 27.07.2018, 09:29 Matjaž Merljak

V tem tednu sta v večnost odšli Marija Inzko in Jelka Mrak Dolinar, Slovenki, ki sta po koncu 2. svetovne vojne izkusili begunstvo in novo domovino našli na avstrijskem Koroškem. Ohranili sta globoko ljubezen do slovenske besede in kulture.

Marija Inzko, rojena Ziherl (februarja je praznovala 94. rojstni dan), je doma iz Vodic pod Šmarno goro v Ljubljani in je bila dolgoletna sodelavka Katoliške akcije na Koroškem in tednika Nedelja. Pogreb bo v nedeljo, 29. julija, ob 14. uri na pokopališču v Svečah v Rožu. Pogreb Jelke Mrak Dolinar pa je bil včeraj, 26. julija, na pokopališču v Špitalu ob Dravi, kjer je tudi živela.

Marija Inzko je poučevala slovenščino v Šentrupertu pri Velikovcu, nato v Šentjakobu, potem v Tinjah; na trgovski akademiji je bila 15 let in zadnjih pet let pred upokojitvijo spet v Šentjakobu. Pisala je za Naš tednik, Nedeljo, Družino in dom.

Ljubezen do slovenskega jezika, vera, pa tudi politika so bili pomembni stebri v življenju matere štirih otrok in žene pokojnega Valentina Inzka. Njen oče je bil župan, mož Valentin predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, sin Zdravko tudi.

Decembra 2013 za svoje tesno povezanost s kulturnim življenjem prejela Janežičevo priznanje Krščanske kulturne zveze. Njeno življenje smo predstavili v oddaji Naš gost marca 2014, prisluhnili ste ji tudi lahko v programu svetega večera leta 2014, ko je predstavila božič v begunstvu.

---

Jelka Mrak Dolinar se je rodila 3. maja leta 1925 v Kranjski Gori. Ob koncu druge svetovne vojne je s sestro Kristo kot prostovoljka Rdečega križa spremljala ranjene domobranske vojake na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so pobili, ostali potniki na vlaku pa so bili aretirani. S sestro sta bili zaprti v Begunjah na Gorenjskem, v Rajhenburgu, prisilno delo sta opravljali na Cesti bratstva in enotnosti, nato pa sta bili poslani nazaj na Rajhenburg, kjer sta dočakali amnestijo. 2. januarja 1951 sta bili izpuščeni iz zapora, Jelka pa se je čez nekaj let preselila v Špital na Koroškem, kjer se je poročila in si ustvarila družino. Sestra Krista je ostala v Ljubljani in je po osamosvojitvi Slovenije dosegla, da sta bili s sestro rehabilitirani. Življenjske pot Jelke Mrak Dolinar je bila predstavljena na 22. Taboru Slovencev po svetu leta 2015 v Škofovih zavodih v Šentvidu v Ljubljani. Njene besede objavljamo v celoti.

 

Beg iz domovine pred sedemdesetimi leti

Bila je prava zmešnjava tiste prve majske dni leta 1945. Nisi vedel, kam bi šel, če zapustiš dom. Kdaj ga boš spet videl? Nikomur nisi nič hudega storil pa vseeno so na cestah padali zavedni Slovenci – duhovniki, študentje, begunci ... pod streli VOS-a.

Oče mi je neštetokrat pripovedoval o komunizmu. Po prvi svetovni vojni je bil namreč v ujetništvu in kot ranjeni vojak v Odessi. Rezultat tega pripovedovanja je bil, da sem imela o komunizmu in o Osvobodilni fronti zelo kritično mnenje.

Z očetom sva se odločila, da greva z njegovim kolesom na pot. Prišla sva do Šentvida in se vrnila, češ, če že gremo, gremo vsi skupaj. S sestro Kristo sva zbrali nekaj prtljage in odšli proti železniški postaji. Ustavili sva se v Mostah pri vojaški bolnici in videli, kako nalagajo ranjence na vagone. Ker sva nekaj mesecev preje opravili pri Rdečem križu tečaj, sva se ponudili za pomoč. Ponudbo so v bolnici z zadovoljstvom sprejeli in nama dali na roko tudi trak Rdečega križa. Še danes pomislim, koliko telesnega, še več pa duševnega trpljenja so prestajali ti najtežje ranjeni brez moči.

Na postaji se je naenkrat pojavil od sestre fant, ki mu je bilo ime Stanko Budja. Bil je domobranski oficir, ki je prišel s svojimi vojaki v Ljubljano. Ko se je oglasil pri nas doma v Ljubljani, sta mu starša povedala, da sva s Kristo že odšli proti postaji. Povedal jima je, da vsi bežijo pred komunisti in da naj tudi onadva čim preje odideta na varno. Sam pa je odhitel proti postaji, kjer smo se tudi srečali. Snidenje je bilo le kratkotrajno, saj se mu je mudilo k svoji četi.

Ko sta oče in mama premlevala Stankova svarila, jima je tudi soseda rekla, na kaj še čakata, saj da je oče na listi za likvidacijo. Dokaz za to, da je bil oče resnično v veliki nevarnosti, je sodba, izrečena pri montiranem »finančnem procesu«, pri katerem je bil obsojen na dve leti zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic.

Pozneje, v času osamosvajanja Slovenije, je moja sestra Krista zahtevala obnovo postopka, pri katerem je bila sodba razveljavljena z argumentom, da dejanji, ki so mu jih očitali, niso bili kaznivi dejanji. Tako se je sodilo in Bog vedi, koliko jih leži zaradi takšnih krivičnih obsodb v raznih grobiščih križem Slovenije.

Zato sta se tudi mama in oče na hitro odločila in prišla s kolesom in s skromno prtljago na kolodvor. Tam sta stopila v vagon, kjer so bili civilisti. S Kristo pa sva bili v vagonu, kjer so bili zdravniki, med njimi dr. Meršol z družino, dr. Končar, dr. Janež, dr. Žakelj in dr. Grapar. Z nami pa je bil tudi duhovnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovec Feliks Zajec, bolničar in bogoslovec Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri, Marija Popit in Anica K. Ostale smo še štiri laična dekleta, Helena Šušteršič, Magda Dolničar, sestra Krista in jaz. Kdo bi si tedaj mislil, da ne bomo nikoli več videli našega stanovanja, ki je bilo po našem odhodu pokradeno in uničeno. Zgubili smo vse!

Vlak je, mislim, da je bilo 6. maja 1945, odpeljal proti Gorenjski. V Kranju je obstal. Tu so, kot se zdi, namerno odklopili vagone s civilisti, tudi tistega, v katerem so bili moji starši. Ko je oče to videl, je prišel v naš vagon, vlak pa se je začel premikati. Očetu sem rekla, da naj gre hitro k mami, saj da premikajo vagone. Rekla sem mu tudi, da se bomo pogovorili, ko se bo vlak zopet ustavil. Vlak pa je z ranjenci in z osebjem v teh vagonih brzel proti Lescam. Pred Lescami se je ustavil. Starši pa so se skupaj z ostalo trumo beguncev peš napotili iz Kranja skozi ljubeljski tunel do vetrinjskega polja in tam čakali naju. Pred Lescami smo prespali. Mislim, da je bila samo ena noč. Ta večer je bila čudovita, krvava, večerna zarja. Mladi fantje, ki so z ostalimi spremljali ranjence proti Koroški, so prepevali lepe narodne pesmi. Najbolj mi je ostala v spominu pesem »Nebo žari ...«, kot da bi slutili opomin neba, gorja, ki prihaja. Naslednje jutro je vlak preletavalo letalo. Dr. Grapar je v Lescah izvedel, zakaj ne gremo naprej. Spredaj in zadaj je že bila partizanska zaseda. Povedal je, kakšna je situacija in nam svetoval, da naj se vsak odloči po svoji vesti: »Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne, naj gre«. Kako huda in težka beseda in odločitev! Večina, tudi nekaj laže ranjenih, je zapustila vlak in je šla peš proti Radovljici, Tržiču, Ljubelju.

Le kaj se je dogajalo v srcih ranjencev, nemočnih v tem trenutku?? Razočarani so jokali. V vagonih je bilo 120 (nekje imam zapisano 130) težko ranjenih vojakov, ki so bili odvisni od pomoči drugih. Večina njih je bila v mavcu. Z njimi pa so ostali duhovnik Janez Jenko, takrat še bogoslovec Feliks Zajec, bolničar in bogoslovec Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri, Marija Popit in Anica K. . Ostale smo še štiri laična dekleta: Helena Šušteršič, Magda Dolničar, moja sestra Krista in jaz. Ostali pa smo sami in brez zdravnikov. Ranjenci, s peščico nemočnih pomagačev, kako naprej? Župnik Jenko nas je vzdramil in povabil iz premišljevanja k molitvi. Rekel je: »Prostovoljno smo se odločili, da gremo z ranjenci v življenje ali smrt«. Molili smo glasno, da so slišali vsi prisotni. Ob koncu nam je dal vesoljno odvezo. Tam smo bili 9. maja 1945 zajeti, ne od okupatorja, temveč od oboroženega Slovenca – partizana. Prišli so na vagone, nas zmerjali in kradli, kar so dosegli. Tako smo prišli do Jesenic. Nebo je bilo temno, grmelo je, bližala se je huda nevihta. V dveh odprtih vagonih so ležali ranjenci. Moja sestra Krista je bila vedno zelo odločna. Odšla je do načelnika železniške postaje in ga prosila za dva pokrita vagona. V odprtih vagonih so bili ubogi ranjenci izpostavljeni soncu in mrazu. Hitro smo prenesli ranjence v zaprta vagona, ki so jih priklopili. Zdi pa se mi, da so na Jesenicah odklopili tudi vagone s hrano in s sanitetnim materialom. Komaj so bili ranjenci pod streho, so se odprli vsi nebesni registri in pričelo je neizmerno deževati. Kako smo se oddahnili!

Brez zdravil in hrane smo ostali še bolj ubogi, posebno ranjenci. Prepeljali so nas na Blejsko dobravo. Tam so nas zapeljali na mrtvi tir. Vsi stražarji niso bili brezsrčni, tako tudi ta na Blejski dobravi ne. Krista je smela iti v bližnjo hišo pri kolodvoru in je tam prosila za hrano. Tu nas ljudje niso žalili. Bili so dobri, obljubili so kruh. V spominu imam, da smo dobili na Blejski dobravi mineštro, ki jo je izprosila pri dobrih ljudeh moja sestra. Dobili smo vsak po eno zajemalko. Po tolikih dnevih prvi obrok tople hrane!

Še isti dan smo prišli nazaj na Jesenice, nato smo pot nadaljevali proti Ljubljani. Vlak se je ustavil blizu Medvod pred porušenim mostom. Ranjence smo prenesli na tovornjake in tako smo prišli v vojaško bolnišnico v Moste, kjer je bil naš prvotni začetek poti proti Koroški. Tu so nas dali v dve baraki za glavnima stavbama. Ranjence smo morali sleči, obleko in njih same pa so dezinficirali. Tudi tu smo ranjence prenašali sami. Zdravniki niso imeli dovolj poguma, moči ali moralne zavesti, da bi se jim posvetili. V barakah smo ob večerih veliko molili, saj tu se je pravzaprav začela naša kalvarija.

19. maja 1945 so nas osem spremljevalcev, z nami je bilo tudi nekaj laže ranjenih, odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Feliks Zajec je moral iti peš. V zavodih se spominjam mladega stražarja, ki mi je objokan rekel: »Jaz nisem prostovoljno tu!« Kmalu so začeli prihajati terenci in iskali so svoje žrtve. Ena od teh je bil Feliks Zajec, ki so ga pretepli tako, da je bil v obraz tako zabuhel, da ga nismo več prepoznali. V Škofove zavode pa je začelo prihajati na tisoče od Angležev izdanih vrnjenih domobrancev. Med njimi je bila tudi skupina od našega transporta, ki je v Lescah zapustila vlak in odšla preko Ljubelja na Koroško. Zdaj smo bili zopet skupaj v zgradbi, kjer so bile slovenske partizanke zelo aktivne pri kraji tega, kar je komu še ostalo. Našo skupino so dali v prvo nadstropje. Kasneje so s kamionom pripeljali tudi naše ranjence, katerim pa nismo mogli oz. smeli več pomagati. Tu se deli moja skupna pot z ranjenci in izgine vsakršna sled za njimi. Le Bog ve, na katero od morišč so jih odpeljali.

Zame in sestro Kristo pa se začne nova zgodba, saj so naju na montiranem procesu obsodili na 12 let zapora s prisilnim delom, od katerih sva 5 let in osem mesecev odtrpeli; to pa opisujem v svoji knjigi »Brazde mojega življenja.«