Naš gost: Marija Inzko

Oddaje | 22.03.2014, 19:08 Matjaž Merljak

K pogovoru smo povabili Marijo Inzko iz Sveč na avstrijskem Koroškem, ki je veliko časa v življenju posvetila posredovanju slovenščine mladim rodovom. Decembra 2013 za svoje tesno povezanost s kulturnim življenjem prejela Janežičevo priznanje Krščanske kulturne zveze, februarja 2014 pa je obeležila 90-letnico življenja.

Najprej smo ji čestitali in jo vprašali, kako ji gre. Dejala je, da dobro za svoja leta. Malo še lahko dela, a ne več toliko kot včasih, saj so noge šibke. Tudi roke so slabe, a skuha in uredi čez dan se sama, kvačkati ali šivati pa ne more več. Še dobro da ima knjige. Veseli se pomladi in sonca, a ime kraja - Sveče - ni povezano s svetlobo. Po legendi je izvor v besedi 'svet'.

Govorica jo izda, da ni doma s Koroške. A dežela in kraj Sveče ji ob prihodu tja nista bili neznani, saj je bil oče, po rodu Notranjec, sicer pa orožnik, tam prvič poročen. Drugič se je poročil z ženo iz Hraš pri Smledniku, ki je bila poštarica v Vodicah. A Marija rada pove le, da je doma pod Šmarno goro. To je namreč bila in je še vedno podružnica vodiške župnije. V Ziherlovi družini je bilo osem otrok. Bili so edina nekmečka družina v vasi. V osnovno šolo je hodila v Repnje k šolskim sestrah, pol ure hoda. Marija je bila prvo dekle iz vasi, ki je šlo v gimnazijo. To je bilo leta 1934. Stanovala je v mestu.

Ko je bila v drugem letniku učiteljišča, se je začela druga svetovna vojna. Šola se je zaključila na cvetno nedeljo. Nekaj časa je bila doma v Vodicah, nato so se vsi učiteljiščniki in gimnazijci morali javiti v Kranju, da so jih poslali na druge šole. Gorenjci niso bili sprejeti in bi morali fantje na Dunaj, dekleta pa v München. Ker je bilo predaleč, je šla k stricu v Šentjanž na Dolenjsko. Za Marijo se je začelo begunstvo.

S stričevo družino se je nato z nemške preselila čez mejo, na italijansko stran. Pozneje je prišla spet nazaj v Ljubljano v šolo in ni šla domov skoraj štiri leta. Okoli Ljubljane je bila žica. Po maturi si je morala poiskati stanovanje in delo, a ni dobila ničesar. Tako je novembra 1944 šla na črno na Gorenjsko, domov v Vodice. Njena pot na Koroško pa je šla preko begunskih taborišč.

Januarja 1945 je šla učit v Voklo na Gorenjskem. Tam je bila domobranska postojanka in so Nemci dovolili slovensko šolo. Ker so nemške učiteljice zbežale, otroci tri leta niso imeli nobenega pouka. Imela je dva razreda: dopoldne 60 otrok in popoldne 70 otrok. Poučevala je pisanje, branje, računanje, krščanski nauk in petje. Ničesar ni bilo. Zvezke, svinčnike in radirke je bilo mogoče kupiti le na črno.

Maja 1945 so bile na Gorenjskem vse ceste polne in so se valile trume beguncev, ki so se bali komunistov, čez Ljubelj proti Koroški. Pridružila se je neki družini iz Voklega. Nepretrgoma so hodili dva dni. Ljubeljski predor je bil še neizdelan, v njem je bilo polno vode in skal.

Dva meseca je bila v Vetrinju, nato so odšli v Peggez pred Lienzem in v Spittal. Že v Vetrinju so imeli organiziran pouk. Na dvorišču je bil vrtec, pod arkadami pa je potekal pouk. V Peggezu so s poučevanjem nadaljevali v barakah. Razredi so bili starostno mešani. Ko je bila v Vetrinju, se je že podala na obisk v Sveče, kjer so bili njeni sorodniki. Tam je spoznala svojega bodočega moža, ki je bil že učitelj in študiral slavistiko in zgodovino v Gradcu. Poročila sta se leta 1948.

Mož je službo dobil na eni od dveh gimnazij v Celovcu. A ni bil polno zaposlen, pa še vozila sta samo dva vlaka (eden zjutraj v Celovec in drugi nazaj), zato je bil ves dan v mestu in se je vračal šele z večernim vlakom. Njegovo delo je bila vzgoja dvojezični učiteljev. Dobro je obvladal tudi glasbo, z učenci veliko pel. Ona je tudi prosila za službo, a je ni dobila takoj. Šele čez čas je začela poučevati v Velikovcu in v samostanu v Šentjakobu v gospodinjski šoli.

Prvi se je rodil sin Valentin, nato še dve hčerki (v dveh letih trije), čez nekaj leta še ena hčerka. Živeli so zelo skromno, hišo so prezidavali in je bilo treba zmeraj račune plačevati. Kot mama je bila stroga, mož pa je bil zelo mil oče. Bil je potomec Einspielerjev in politika ga je mikala, potrebno je bilo tudi, ker je veliko mladih akademikov padlo. Bil je tudi urednik Nedelje, tudi sama je pisala za časopis - kronike in domače novice - pa delala korekture, prevajala. Tudi v Naš tednik ter Družina in dom je pisala. Ljudje so radi brali podlistke. V enem letu je napisala povest Zvesta srca in Dom ob Dravi. Kasneje je to izšlo kot knjiga. Več kot 30 let je sodelovala pri radiu. Pisala je kulturne preglede, ocene knjige, pa besedila ob spominskih dnevih ... Kasneje je delala tudi oddaje za starejše. Oddaje je vedno odlikovala lepa slovenščina, tudi zaradi redaktorja dr. Vrbinca, ki tudi letos slavi 90 let življenja.

Ko sem jo vprašal, kako pa je s slovenščino v Svečah, ji je glas zamrl. Ni in ni znala spregovoriti iz notranje bolečine. Doma so govorili v narečju, a ni jim bilo mar, da bi otroke učili slovensko. Takoj po sklenitvi državne pogodbe leta 1955 je bilo čutiti velik pritisk. Ljudje so bili prestrašeni, žalostni, potrti, saj so dobivali anonimna pisma ... Ljudje so postali malodušni. Bilo je čutiti tudi napetost med levico in desnico, hujskanje s strani nemških časopisov. Plebiscit je bila velika nesreča za koroške Slovence. Premalo so samozavesti, preveč so omahljivi. Velika nesreča je bil tudi prejšnji deželni glavar in njegovi pripadniki. Slovenci so veliko obogatili Koroško. Veliko so naredili duhovniki, zdaj pa je njihovo število precej manjše.

Marija Inzko je slovenščino poučevala v Šentrupertu pri Velikovcu, nato v Šentjakobu, potem v Tinjah, na Trgovski akademiji je bila 15 let in zadnjih pet let spet v Šentjakobu. Skrbela je tudi za družino, sploh ker se je mož Valentin posvetil politiki in kulturi. Zanimajo nas je družinsko življenje. Kot pravi je bila stroga mama, no zdaj bi to spremenila, a nekako je morala biti stroga, saj je bil mož precej mil. Razveseli pa se vnukov, ki k njej prihajajo z vseh delov sveta, ali pa se je tam spomnijo in ji pišejo. Znamke zbira in jih oddaja gospodu Saksidu v Trstu za potrebe misijonov. V hiši, kjer živi, je vse polno knjig. Še vedno veliko bere. Zelo veliko. Kakšno knjige prebere tudi večkrat. Njen najljubši pisatelj je Ivan Pregelj. Že v Ljubljani je žepni denar porabljala za knjige. Veliko stikov ima s Slovenci po svetu, v begunstvo je izšlo štirinajst sošolk.

Nasproti njene hiše je Goršetova galerija. Goršeta je poznala kot šolarka, njegovo življenj in delo je zasledovala preko časopisov. Ko je delal v kapeli pri šolskih sestrah v Šentjakobu, sta ga z možem vozila po Koroški. Nato je kupil hišo nasproti njihove. Uredil si je atelje in tudi park kulturnih ustvarjalcev. Vedno so bili povezani z njim. Nekaj časa je po hiši vodila njena sestra, kasneje ona, zdaj pa njena hčerka. Kraj je z Goršetovo galerijo veliko pridobil. Na obisk so hodili razni ustvarjalci (Pahor, Rebula ...), ker je vsak lahko svobodno prišel. Danes pridejo skupine, poleti je tam tudi slikarski teden.