Spomini na božič v begunstvu

| 27.12.2014, 17:59 Matjaž Merljak

Ker bo v prihodnjem letu minilo 70 let od konca druge svetovne vojne, smo v programu svetega večera obujali spomine na tisti za naš narod tragični čas. Božič leta 1945 so namreč mnogi Slovenci preživeli v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Med njimi je bila tudi Marija Inzko. Njenemu prvemu begunskemu božiču v Peggetzu pri Lienzu je sledil še božič v taborišču v Špitalu ob Dravi.

Na prvi božič, ki ga je leta 1945 preživela v Peggetzu pri Lienzu, so se pripravljali najprej z Miklavžem, ki je bil vsem dobro znan. Peli so tudi pesmice o Miklavžu. Dobili so le skromna darila: kakšen svinčnik, radirko, kapico, suho sadje ... za kupit ni bilo nič, niti sveče. Na sveti večer so imeli le električno luč. Kolikor se je moglo, se je šlo k polnočnici, ki je bila v gledališki dvorani, kapele še ni bilo.  Prepovedano je bilo posekati kakšno smrekico, kakšno zeleno vejo so že imeli ali so vsejali malo pšenice, ki je do božiča zrasla. Sveč ni bilo mogoče kupiti, jaslice so sami naredili iz predloge in to postavili na mah. Adventni večeri so bili dolgi, v njih so si pripovedovali spomine.

Božič leta 1946 je Marija Inzko preživela že v taborišču v Špitalu ob Dravi. Tam je bilo drugače kot v Peggetzu, saj je bilo več ljudi, tudi kapela je bila večja in precej razmahnjeno je bilo kulturno življenje. Na Štefanovo so imeli tudi veseloigre, tudi za božič so pripravili kakšno igro. Praznovanje je bilo malo bolj verodostojno: na črno se je dalo dobiti moko in so lahko gospodinje lahko spekle potico. Pomembno vlogo pri praznovanju so imele pesmi. V Špitalu je France Cigan, v Peggetzu pa Silvo Mihelič zbiral posvetne in cerkvene ljudske pesmi, ki so se tako ohranile.

Božič leta 1947 je že preživela v Svečah v družini zaročenca. Spominja se, kako lepo so poribali hišo. Že so imeli božično drevesce in pod njim majhna darila: oče so dobili cigare, mati nekaj za brat, ona je dobila naglavno ruto, ki jo še danes hrani. To je bilo že podobno praznovanje kot v domačih Vodicah nad Ljubljano. Vedno so kropili na svete večer, kadila po vojski ni bilo za dobiti. Rastlini špajki, ki jo je bilo sicer prepovedano trgati, so zasmodili korenine. Jaslice iz papirja, ki so se dale zložiti, so postavili na mah v kot ali pod božično drevo. Po polnočnici so pripravili pečene krvave klobase, saj je bil podnevi post. To je bila tudi duhovna priprava na božič.

Spomni se tudi božiča v domačih Vodicah: oče in mama so bili pri peči, tudi poštarica je bila na sveti večer tam, Marija je smela prižgati lučke v kotu. Tam je bilo veliko zelenega mahu, vanj so bil zasajeni papirnati pastirčki, spodaj je bil papirnat prtiček. Ob prižiganju sveč je zasmodila prt, prišlo je do manjšega ognja, a so hitro pogasili.

"Med vojno, ko sem bila na italijanski strani gojenka v samostanu pri uršulinkah, neko leto nismo smeli nikamor iz Ljubljane. Ostale smo v samostanu. Nune so nas izjemoma povabile v svoj kor, kjer je bila sicer klavzura. Bilo je čudovito. Jaslice so bile omarične in so bile pod steklom. Jezušček je bil ves v zlatu in srebru, vse je bilo vezano. Ob tem sem se spomnila, kako je Ivan Pregel pisal v Domu matere serafine, kako so stare redovnice pletle srajčice za Jezuščka."

Božič leta 1942 je preživela na Dolenjskem, v Trebnjem: "Na novo leto 1943 je bila proga iz Trebnjega v Tržišče razdrta in se ni bilo mogoče več peljati. Na poti domov je bil Lojze Grozde. Ustavil se je v gostilni pri Špringarju, kjer so Marijo vzeli za pomočnico za božič in novo leto. Sedel je čisto v kotu pri mizi in je bral našo zvezdo ..." Takrat ga je zadnjikrat videla. Naslednji dan so ga umorili. Umorjen tudi bogoslovec Hočevar, ko je šel na Vrhek pri Šentrupertu, pokopan v cerkvi Frančiška Ksaverija.

Lojzeta Grozdeta se spomni iz gimnazijskih let: srečevali so se na Tromostovju, ko je on s fanti šel na klasično gimnazijo, one pa na državno učiteljišče. Bil je drugačen od drugih Marijaniščnikov: medtem ko so jih drugi pozdravili in pogledali, on ni ne pozdravil ne pogledal deklet.