52. Slovenski dan

Slovenci po svetu | 26.07.2018, 11:28 Matjaž Merljak

Rojaki v kanadskem Montrealu se že od leta 1967 zbirajo pri Slovenskem dnevu. Pobudnik je bil lazarist Stanko Boljka. Letošnji je potekal v nedeljo, 15. julija. Začel se je s sveto mašo, nadaljeval s kosilom in kulturnim programom. Slavnostni govornik je bil bogoslovec Rok Žlender, tema pa je bila bližnja sinoda mladih.

Priprave na praznovanje Slovenskega dne so se pričele že pred tedni. Cerkveni pevski zbor in plesne skupine so pridno vadili. Tudi na pristavi so začeli z urejanjem. Pokosili so travo, počistili lopo in okolico. Veliko dela pa je ostalo za zadnje dni: nabava pijače in nakupovanje hrane za pripravo kosila. Na napovedi vremenoslovcev se nismo ozirali. Pogum, dobra volja in pripravljenost delati so nas usmerjali k nedelji, 15. julija.

V soboto, 14. julija, je bil dopoldan in del popoldneva rezerviran za igre in razvedrilo otrok. Gospe pa so že začele s pripravami za jutrišnje kosilo. Popoldan se je nekaj ekip mladih navdušencev pomerilo v igranju odbojke. Po premoru v igranju odbojke je bila maša ob 5. uri in po maši se je nadaljevalo tekmovanje za pokal Slovenskega dne.

V nedeljo, 15. julija, je Slovenska skupnost, ki jo združuje župnija sv. Vladimirja v Montrealu, obhajala že 52. Slovenski dan. Prvi je bil v nedeljo, 2. julija 1967. Takratni župnik g. Stanko Boljka CM je pred prvim Slovenskim dnem v župnijski list zapisal tole: »V Montrealu bo to prvi Slovenski dan, ko se bomo spomnili velike resnice, da nas veliko stvari loči, a eno nas bo vedno družilo: naša domovina. … Nobene stvari na svetu ni, ki bi nam mogla narodnost spremeniti. Človek lahko zataji svojo narodnost, a mu to narodnosti ne spremeni. … Veselimo se tega, da smo Slovenci. … Naš narod je majhen po številu, a je velik po svojih pesmih, velik po srcu, velik po dobroti.«

Kako resnične so te besede, je potrdilo tudi letošnje slavje. Zbrali smo se na župnijskem letovišču, kjer imajo številne družine skromne vikende. V središču je napol odprta lopa, ki jo poleti uporabljamo za »cerkev« in za družabna srečanja. Od praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, ali bolj točno od začetka junija in do konca poletja, je druga nedeljska sv. maša redno na letovišču. Družabnih in prijateljskih srečanj si ne moremo zamisliti brez dobre kuhinje in požrtvovalnih kuharic.

Začetek in središče praznovanja Slovenskega dne je slovesna sv. maša ob 11. uri. Med mašo je navdušeno prepeval župnijski pevski zbor. Zbor je resda maloštevilen, predvsem manjka moških glasov. To pomanjkljivost pa pomaga pokriti gorečnost in navdušeno petje vseh članov zbora z organistom na čelu.

Maši je sledilo kosilo. Kuharice so izredno hitro razdelile kosilo. Po kosilu so se zbrali nastopajoči za kulturni program. Že začetek je bil slovesen. Nastopajoči so se zbrali pri križu nekaj deset metrov od lope in v sprevodu ob zvokih harmonike prišli pod lopo.

Z veseljem in ponosom smo prisluhnili slovenski in kanadski himni. Za naše rojake je še vedno prva domovina Slovenija, druga pa Kanada, kjer so si zaslužili kruh, spletli topla družinska ognjišča in mnogi tudi uživajo pokojnino. Ne moremo jim zameriti, če v vsakdanjih pogovorih uporabljajo oba jezika.

Župnik Franc Letonja je izrekel pozdrav in dobrodošlico vsem navzočim, posebej še g. Marjanu Cencenu, veleposlaniku Republike Slovenije v Kanadi, in slavnostnemu govorniku g. Roku Žlendru, bogoslovcu Misijonske družbe v Ljubljani. Cerkveni pevski zbor je zapel še nekaj izbranih pesmi. Sledil je topel in domač pozdrav veleposlanika Slovenije g. Marjana Cencena in govor. Vmes so nastopili plesalci: mlajša in starejša plesna skupina Marjetice in Rožmarin. Lepo je videti mladi rod, ki pleše na slovenske viže, čeprav mlajši komaj kaj razumejo. Hvala in priznanje voditeljicam plesnih skupin. Hvala tudi muzikantom, ki so po programu vabili na plesišče. Hvala vsem in vsakemu posebej, ki so kot prostovoljci z vsemi svojimi sposobnostmi podarjali sami sebe in tako pokazali, kaj pomenita solidarnost in odgovornost.

Letošnja tema govora je bila škofovska sinoda, ki bo potekala v Rimu od 3. do 28. oktobra. Slovenski dan je bil torej usmerjen k mladim in letos se je slavja udeležilo lepo število mladih slovenskega rodu.

Govornik je poudaril, da so ne le verni, ne le katoličani, ampak mnogi drugače misleči mladi s svojimi odgovori na razposlana vprašanja dali škofom material, na osnovi katerega bodo poskušali pokazati smernice za odgovorno življenje mladih.

Papež Frančišek je napovedal to sinodo s posebnim podarkom: »mladi, vera in razločevanje poklicanosti«. Cerkev želi pomagati mladim, da bi v njih življenju in delu imela vera pomemebno mesto, da bi se prav zavedali svoje poklicanosti v svetu in bi bili sposobni in zmožni razlikovati med tem, kar je trajno in dobro in kar je prijetno za uho, srce pa ostane prazno in hladno. Ta misel je bila izpostavljena v pridigi še bolj jasno pa v govoru.

Zavzeto in odgovorno življenje in delo pomagata vsakemu, tako starejšemu kot mlajšemu, da po svojih močeh in zmožnosthi pomaga graditi skupnost, kateri pripada. S povezanostjo z vernimi v Cerkvi pa pomagamo graditi ali utrjevati Božje kraljestvo.

Izziv, ki ga postavlja življenje, bo mogel postati vabilo in spodbuda, če se bomo vsi skupaj trudili uresničevati spodbudo sv. Vincencija Pavelskega: »Držimo z Bogom – in Bog bo držal z nami! Z njim imamo vse... Veselimo se, če se drugemu kaj posreči!«