Robert Božič
Kruh brez vrednosti in III. svetovna vojna
Gorje tistemu, ki izkorišča kruh, je pred mesecem dejal papež Frančišek švicarskim katoličanom ob sicer z ekumenizmom zaznamovanim obiskom v Ženevi. Osnovna hrana za vsakdanje življenje ljudstev mora biti dostopna vsem, je še nadaljeval svojo misel in Švicarje ter vse nas pozval k preprostemu in zmernemu življenju, svobodnemu odvečne navlake.
Misel o osnovni življenjski hrani, ki mora biti dostopna vsem, ni papeževa pogruntavščina. Z njo je samo spomnil na srčiko problema t.i. tretje svetovne vojne, ki je v brezbrižnosti in nepravičnosti, ki smo ji tako lokalno, še bolj pa globalno, priče v današnjem svetu.
Nikoli več vojne in nikoli več lakote je bilo že vodilo, ki je spodbujalo očete Evrope, da so v od II. svetovne vojne izmučeni in razdeljeni Evropi, kjer je še vedno tlelo veliko zamer in sovraštva, izbrali pragmatično pot sodelovanja, sprave, pravičnosti, graditve in združevanja.
Ideja je uspela, stara celina se je razvila in zacvetela ter zaradi doseženega blagostanja postala magnet za množice ljudi, ki predvsem v deželah Afrike in Azije še vedno vsak dan okušajo nepravičnost, sovraštvo, pomanjkanje in grob boj za preživetje.
Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da k razmeram, v katerih so ti ljudje prisiljeni živeti, v kar precejšnji meri vsak dan prispevamo tudi mi Evropejci. Prav nebrzdano potrošništvo dobrin, ki so nam na voljo po smešni ceni in so večinoma tako lahko dostopne prav zaradi nepravičnega odnosa do dela in njegove podcenjenosti v Aziji in državah t.i. tretjega sveta, botruje vse globljemu prepadu in napetostim.
V zadnjih letih se pogosto zdi, da ta razširjena evropska skupnost zgublja kompas in ni nas malo, ki smo prepričani, da se ustanovni očetje združene Evrope obračajo v grobu, ko vidijo, kakšni pajaci jo danes vodijo in kaj se dogaja v Evropskem parlamentu.
Njihova želja "Nikoli več lakote, nikoli več vojne!", se kot maksima o vsem lahko dostopni hrani zdaj pojavlja predvsem kot srčika Skupne evropske kmetijske politike. Ta vsakih nekaj let doživlja spremembe in prav zdaj smo sredi načrtovanja ene od njih. A zdi se, kot da se iz napak, ki so jih evropski birokrati storili v preteklosti, ne znajo nič naučiti.
Rimski rek Kruha in iger, še kako velja tudi danes, sploh če hočeš obvladovati ljudske množice in jih voditi v prihodnost nebrzdanega potrošništva, ki omogoča vsaj minimalno gospodarsko rast h kateri bistveno preveč prispeva trgovina. In prav želja po lahko in vsem dostopni hrani, ki je zagotovilo normalnega življenja, preprečuje revščino ter omogoča napredek, se je dandanašnji sprevrgla v nasprotje, ko hrana nima več nobene vrednosti in se je nekaj tako prvinsko svetega, kot je njena pridelava, sprevrgla v proizvodnjo.
Kar zmrazi me, ko srečam človeka, ki govori o proizvodnji žita, mleka, sadja, mesa in drugih kmetijskih pridelkov. Pa ljudje niso sami krivi, v tako razmišljanje so nas s pomočjo nekritičnih medijev zavedli politiki in ekonomisti, ki v življenju le redkokdaj v svoje dlani zajamejo prgišče zemlje, v veliki večini pa nikoli niso poskušali hrane tudi pridelati.
Če bi namreč to poskusili, nikoli več ne bi govorili o proizvodnji hrane, ampak bi ponižno in spoštljivo omenjali pridelavo. In dokler se ne bo zgodil ta miselni preskok, dokler se naši otroci doma v družini, ali pa vsaj v šoli, ne bodo spet neposredno srečevali z zemljo in pridelavo, bo hrana ostajala le stvar manipulacije za doseganje družbenega miru.
Sv. papež Janez Pavel II. je že leta 1992 svaril pred "paradoksom preobilja". Danes, četrt stoletja kasneje smo temu paradoksu priča. Vprašanje pa je, če bomo posledice, ki jih prinaša, znali ozavestiti in se mu, dokler je še obvladljiv, odreči? Samo od tega sta odvisena konec III. svetovne vojne in naša prihodnost.
