Razčistimo preteklost, da bomo lahko živeli izbojevano državnost

Slovenija | 03.07.2018, 16:30

Pred nami je 4. julij. V ZDA je to vesel dan, saj se spominjajo sprejetja deklaracije o neodvisnosti, s katero so leta 1776 razglasili avtonomijo in se osamosvojili. Gre torej za najpomembnejši praznik svetovne velesile. Njegova stalnica so med drugim pikniki na prostem. Ob tem nas mediji bombardirajo predvsem s tako imenovanimi zanimivostmi, kot so tekmovanja v hitrem požiranju različnih vrst hrane. A 4. julija na drugi strani velike luže prav tako ne gre brez parad in ognjemetov, ki so zunanji izraz hvaležnosti za dar svobode. Izobešanje zastav ter domoljubni govori in glasba ga le potrjujejo. Marsikje ob tej priložnosti slovesno prisežejo novi državljani. Dan je tako prežet s ponosom. Ponosom na ustanovne očete, ki so si drznili stopiti na pot demokracije in spoštovanja civilnih svoboščin ter vzpostavili pristop, ki ljudem pusti izkoristiti potenciale.

Za nami je 25. junij. V Sloveniji bi to moral biti vesel dan, saj se spominjamo, kako sta bili leta 1991 sprejeti deklaracija o neodvisnosti ter temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti. To bi torej moral biti tudi eden najpomembnejših praznikov naše mlade države. Njegova stalnica so proslave, ki tu in tam dvignejo precej prahu. Pogosto so njegova posebnost tekmovanja v izrekanju črnogledih misli, saj po dobrega četrt stoletja nismo tam, kjer smo želeli biti. Ne gre brez iskanja krivcev za razmere, v katerih smo se znašli, nemalokrat se na zatožni klopu znajdejo prav tisti, ki so nam priborili prihodnost zunaj Jugoslavije. 25. junija tako na uradnih ustanovah kot tudi na marsikateri zasebni hiši sicer zaplapola slovenska zastava, a zaskrbljujoče je, da je ponekod mogoče opaziti simbole, ki poveličujejo režim, iz katerega smo se skušali izviti. Rdeče zvezde še nismo poslali na smetišče zgodovine, po drugi strani se zdi, da pod preprogo pometamo vrednote, ob katerih smo se pri odločitvi za drugačno smer vsaj na zunaj poenotili. Domoljubni verzi se vse bolj umikajo poceni rimam, ki so namenjene poneumljanju množic. Ponos lahko brez sramu pokažemo le ob uspehih naših športnikov, ko vzkliki, da kdor ne skače, ni Slovenec, ne sprožajo plazu očitkov o nacionalizmu.

Nasmeh na usta mi nariše spomin na zadnje košarkarsko evropsko prvenstvo, ki je bilo lansko jesen v Turčiji. Naša reprezentanca je prav na tokratni dan državnosti za osvojen naslov stare celine prejela zlati red za zasluge. Fantom, ki so sestavljali zmagovalno ekipo, ga je podelil predsednik države Borut Pahor. Poleg izjemnega dosežka in uveljavljanja Slovenije na svetovnem športnem prizorišču so krepili narodni ponos, je med drugim sporočala uradna obrazložitev priznanja ter obenem spomnila na energijo, moč, samozavest in odločenost, ki so jo izžarevali igralci. Ti so večkrat poudarili, da brez podpore na tribunah ne bi šlo. Podpore, katere del so bili tudi mahanje s slovenskimi zastavami, pesmi, ki opevajo zasanjano lepoto rodne grudi, in jasne besede o nas, Slovencih. Doma jim nihče ni nasprotoval. Prav nasprotno. Številnim je ob tem zaigralo srce. Ob zvokih himne se nihče ni spraševal, katera kitica Zdravljice Franceta Prešerna bi bila primernejša, ampak je, s posluhom ali brez njega, pristavil svoj glas k vsesplošnemu rajanju.

"Patriotizem ni kratek in nenadzorovan izbruh čustev, ampak mirna in stalna vseživljenjska predanost." Tako nekako je v prvi polovici dvajsetega stoletja razmišljal politik in diplomat Adlai Stevenson iz ZDA. Ta narod ima čisto poseben pogled na svojo državo in njene simbole. Občutek domoljubja je precej močnejši od našega, pravzaprav se ju ne da primerjati. Da gre za bolj odprt tip patriotizma, je pred petimi leti v intervjuju za spletni portal naše nacionalne medijske hiše opozoril nekdanji veleposlanik svetovne velesile v Sloveniji Joseph Mussomeli. Ugotavljal je še, da se v ZDA vse leto pričkajo in kregajo o marsičem, a na dan neodvisnosti pozabijo na vse spore. Sam je pri nas začutil prav nasprotno. Na dan državnosti, ki ga zaznamujemo dober teden prej in bi moral Slovence povezati, je po njegovem naša razdeljenost še bolj očitna. Mussomeli razloge za to vidi tako v nerazčiščeni preteklosti kot tudi v dejstvu, da smo Slovenci prelahko postali gospodar na svoji zemlji. Opozoril je, da slednje nerad navaja, a roko na srce, z njim se strinja marsikdo. Nedavno je za Radio Ognjišče podobno izrekel eden od naših vidnejših osamosvojiteljev Anton Krkovič. Prepričan je, da smo za lastno državo plačali relativno nizko ceno, čeprav so mu šle besede težko z jezika, saj je vojna zanjo zahtevala tudi življenja.

Ko človek hitro in brez velikih žrtev dobi tisto, kar zahteva, tega običajno ne zna ceniti. Za nekaj, kar je postalo samoumevno, je težko biti hvaležen. A Musssomeli je prepričan, da smo Slovenci sposobni ljubiti svojo državo in jo občudovati. Da je dovolj razlogov za optimizem, verjame njegov naslednik Brent Hartley. V krepitvi zdravega domoljubja so nam lahko zgled naši rojaki, ki so streho nad glavo našli zunaj meja Slovenije, mnogi tudi v ZDA. Prav ob dnevu državnosti in v času poletnih počitnic radi obiščejo matico, tako je prva julijska nedelja v naši krajevni Cerkvi tudi nedelja Slovencev po svetu. Da se nekateri od njih praktično že od rojstva zavedajo slovenstva, smo lahko slišali na 25. Taboru Slovencev po svetu, kjer so imeli besedo mladi, ki želijo v domovini svojih prednikov ustvariti svojo življenjsko zgodbo.

To naj nas spodbudi, da bomo poenotili temelje. Ponosni moramo biti na narodno identiteto ter kulturo in vero. In ko bomo v pravi luči razumeli svojo zgodovino, bomo lahko resnično cenili in živeli vrednote državnosti, ki smo jo izbojevali pred 27 leti.