Ko se počutiš samega sredi družine, maše, zabave, tisoč Facebook prijatelji...

Oddaje | 28.06.2018, 06:45 Rok Mihevc

Znamo biti sami? To vprašanje je bila rdeča nit tokratne oddaje Za življenje, v kateri smo gostili zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca, ki ima še posebej veliko opravka z ljudmi, ki čutijo osamljenost. Ta se pogosteje pojavlja tudi v počitniškem času, v katerega smo dodobra zakorakali.

Robert Friškovec srečuje veliko mladih, ki jim je težko biti sami. »Imajo slušalke, kar naprej gledajo v telefon ali drug medij, s katerim želijo biti povezani, da napolnijo svojo samoto.« A počitnice imajo svoj namen, da gremo na samotni kraj in se odpočijemo. Samotni kraj in samota predstavljajo prostor človeku, kjer se sreča in išče pot naprej.

Tudi Sveto pismo nam veliko govori o samoti, že psalm 23 govori o tem, kako te pastir vodi na zelene pašnike in te odpelje tja, kjer boš nahranjen. Jezus gre na samoten kraj, kjer moli in se pogovarja z Očetom, znan kraj trenutkov samote je tudi kraj Getzemani, pojasnjuje Friškovec. »Samota je lahko tudi puščava, kjer se je Jezus srečal s skušnjavcem.« Poznamo tudi različne oblike redovnih skupnostih, ki imajo za svojo vsebino odmaknjeno življenje od sveta, pri nas so to kartuzijani, cistercijani, karmeličanke in klarise. »Njihova specifičnost je, da posvečajo čas molitvi, s samoto pa se obračajo na Boga, v priprošnji za potrebe, ki jih zaznavajo.«

Nedelja kot Gospodov dan nam predstavlja sveti čas, a danes ne znamo biti v miru in ne znamo izbrati časa, da napolnimo baterije. »Tudi takrat, ko smo prosti, bi napolnili naš čas, da ne pride do trenutka, ko se srečamo sami s sabo, svojimi potrebami in novo vsebino. Počitek nas spominja na Boga, ki je sedmi dan počival in ta počitek nam predstavlja to samoto oz. samotni kraj, kjer se lahko odpočijem.« Spoštujmo nedeljski počitek, da bomo živeli v blagoslovu, ker če znamo to izbrati, znamo odgovorno ravnati s svojim življenjem, telesom, odgovornostmi, spodbuja naš sogovornik.

Samota ima pomembno vsebino

»Je to, da znam biti sam s seboj v vseh trenutkih, ki jih imam in me ni strah pogledati v svoje življenje. Da s pokrovom takoj vsega ne pokrijem,« pravi Robert Friškovec. »Da znam v tej teži življenja, ki jo nosim in ritmu, v katerem smo, pogledati vase. Ne gre toliko za kraj in prostor, kot samoten kraj, ampak gre za odločitev za odmik od vsakdana. Ko smo v nekem ritmu dela, početja, študija je dobro imeti modrost, da se odpočijem. Naši obrazi so izčrpani, imamo kup težav in odgovornosti, zmanjka pa nam odločitve, da gremo na samoten kraj. Da prepoznam kaj se je nabralo v meni, kdaj ne zmorem več, da potrebujem oddih.«

Veliko interakcij, a zelo površinskih

Kot pravi Friškovec, pozna veliko ljudi, ki se ne znajo srečati sami s sabo, predvsem jim tavajo misli, kaj vse morajo še narediti. »Takrat zaznavaš odvisnost od dela, samo da pozabiš nase. A prepoznati moram, kaj vse me odpelje od trenutka samote, da umaknem raznorazne motilce. Še zvečer, ko grem spat, jih imam ob sebi; tv, radio, telefon...ogromno ljudi mora pred spanjem še nekaj poslati, pogledati, objaviti...« Sposobnost, da smo sami s seboj daljši čas in pri tem nimamo občutka krivde in nekoristnosti, je znamenje zdrave psihološke osebnosti. Posebej pri mladih je prisoten strah pred samoto, saj vedno čutijo potrebo, da so z nekom, da se ne bi počutili same. »Zato je toliko interakcij, čeprav zelo površinskih.«

»Osamljenost lahko pretopimo v samoto, kjer se srečamo sami s sabo,« spodbuja Friškovec. Ta osamljenost je lahko kadarkoli in kjerkoli, v lastni družini, sredi koncerta z 10 tisočimi ljudmi, sredi žura, na družabnih omrežjih... »Najlažje je zbežati v navidezni svet, kjer ne boli in se ne rabiš srečati sam s sabo, a veliko lahko naredimo sami. Najprej, da opustimo ta občutek in si ne nalagamo dodatne občutke krivde. Da ne govorimo, da se počutimo osamljene in predvsem, da v ta občutek povabimo Boga.« V pomoč so nam seveda tudi prijatelji, a pravi so lahko redkost. »So prijatelji, ki so lahko v pogubo in je prijatelj, ki je bolj vdan kakor brat.«

Vprašaj se tudi, kaj daješ na drugo stran tehtnice kot protiutež občutku osamljenosti. Je to zavest, da si povezan z drugimi? »Ne samo, da čakam druge, ampak, da tudi sam pridem k bratu in sestri. Mnogo ljudi je, ki čakajo, da nekdo pride in vstopi v njihovo življenje. Ima stil objokovanja, kako je težko, hudo, ga noben ne mara... Kako zdraviti to? S korakom, da grem iz svojega življenja k drugim.«

---

Oddajo je pripravila in vodila Mateja Feltrin Novljan.